N’toko – Parada ljubezni

N'toko - Parada ljubezni

N’toko – Parada ljubezni

2010, Beton

Parada ljubezni se rola po domačih radiih in še kje že lep čas ter je bržkone najbolj omenjana, hvaljena in občudovana plošča v sicer letos precej deževni jeseni; glasba Blažiča je tako sonce tega časa, če smo v stilu naslovnice albuma lahko malce kičasti. Miha pravi, da je nad pozornostjo in odzivom presenečen (če album res poslušate, so težave s požiranjem nedeljskega kosila čisto mogoče), sam bi pristavil opazko, da je stvar pravzaprav ironična, če na Parado ljubezni pogledamo v okviru nedavnih pozivov po več "slovenske" glasbe: mediji vsi po vrsti pozabljajo, da imamo končno slovensko ploščo, ki je kul pravzaprav vsem po vrsti ter se vrti tako na Radiu Študent, Radiu Val 202 in na Radiu Murski val. Sceno je torej raztural nekdo, ki se ni na veliko (razen blogerskega tuljenja v luno) ukvarjal z debato, še več, v Sloveniji zadnjih nekaj let dejansko niti ni bil prisoten. Da naredimo zgodbo kratko: da se priti na radie, samo potrebno se je res ukvarjati z glasbo.

Če bi se na veliko pritoževal nad ploščo, bi izpadel strašansko ne-kul in po prebranih komentarjih na recenzijo bi bil moj občutek vsaj malo podoben počutju rabljene zimske gume, potem ko jo je že tretjič v eni uri poscal sosedov mešanček. Ni dvoma, Blažičeva plata je super kul, teksti so dobri, meni je še bolj kul sama muzika, me pa zanima, koliko prstov bi rabil, da bi preštel tiste, ki nam je po zadnji odpeti besedi besedi in zadnjem tonu Parade ljubezni vsaj malo narodno. Ker Slovenci ne slovimo ravno kot ljudje, ki bi briljirali v prevzemanju odgovornosti za lastna dejanja, mi je sedaj še bolj nerodno. Kar je še ena ironija Parade, ampak to dela ploščo samo še boljšo, občutke ob njej pa slabše.

Ne moraliziram, samo na glas razmišljam in poskušam svoje pisarije, v stilu mantre individualizma seveda, vsaj malo oddaljiti od še ene recenzije o kul albumu. Sicer verjetno nimate tega občutka po prebranih uvodnih odstavkih, v katerih smo natresli nekaj umotvorov na prvo žogo: (samo)refleksija ni bila nikoli orgazmično početje, če pa že, pa ste verjetno new-agerski bebec. Ampak če bi hotel samo (samo)refleksirati, bi verjetno namesto, da se valim do hi-fi sistema, ostal v postelji in nadaljeval z branjem Kocbeka. Ampak ne, raje pritisnem play in ob muziki dejansko uživam, saj je catchy in poslušljiva. Ni mi še uspelo priti do koncerta, ampak Miha Blažič dela muziko (tudi) za zabavo, ob kateri boste lahko uživali in se imeli fajn. Decembra ima še nekaj koncertov in pametno bi se bilo imeti fajn; konec koncev je veseli december. In ker potrošništvo ni samo slabo in ker so vaših daril nekateri zelo veseli, je par evrov za Parado ljubezni prava investicija (obdarujete lahko tudi sebe seveda).

Zakaj? Ker je Miha Blažič trenutno edini domači glasbenik, ki bi si vsaj približno zaslužil biti gost Tamorija ob dvanajstih (lahko tudi v petek zvečer, ko ima oddajo o glasbi). In če bi se to dejansko zgodilo, grem oddaje gledat na big-screen v Shibuyo. S slovensko zastavo seveda.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.