Niyaz v spoju sodobnosti in tradicionalnosti

Niyaz v spoju sodobnosti in tradicionalnosti

Niyaz v spoju sodobnosti in tradicionalnosti

Ljubljana / Cankarjev dom
6.12.2010
Vstopnina: 24, 20, 14, 11 €
Miklavž nam je letos prinesel glasbeno zasedbo Niyaz, ki je bila v Cankarjevem domu napovedana že aprila in zaradi pred pol leta najbolj famoznega vulkana prestavljena v čas plundre, žleda in podobnih zimskih radosti.
Skupina se naslanja na perzijsko glasbeno tradicijo, a tradicionalnost spaja s sodobnostjo. Po prvi polovici koncerta, ki je bila precej umirjena, celo rahlo zadržana, je iranska pevka Azim Ali le spregovorila. Komunikacija je predramila oboje, tako nastopajoče kot nas gledalce, zato je druga polovica zvenela nekoliko topleje. Azim si oder deli z možem Ramin Loga Torkianom, ki črnolasko spremlja na saz-u (turško brenkalo, bağlama) in kamaan-u (na pogled nekakšen hibrid med violino in basom). Niyaz se lahko pohvali tudi z malce manj glasbeno posebnostjo, namreč vsi člani prihajajo iz t.i. »držav oz. teritorijev s slabim slovesom«. Poleg omenjenega zakonskega para iz Irana je tu še Naser Musa na oud-u iz Palestine. Glasbenik ni le spreten v prstih, ampak je tudi zelo dober pevec, kar je dokazal v dveh skladbah, ko je prevzel mikrofon. Da je bera še bolj pisana, je na tablah Afganistanec Salar Nader, ki se je izkazal za odličnega tolkalista. Sumljive države so tudi na drugi strani planeta, ena takih so Združene države Amerike. Iz tam prihaja peti član Jess Stroup, ki je na odru preverjal email in faceglup. Vsaj tako se je pošalila Azim in takoj dodala, da ima pomembno nalogo, saj je odgovoren za programiranje, poprijel pa je tudi za električno kitaro. Ta je zvokovno ostala daleč v ozadju, medtem ko so prednjačili ostali, bolj tradicionalni inštrumenti, vseskozi pa se je vmešaval tudi sodoben bit, elektronska podlaga, ki je zapolnjevala še preostali glasbeni prostor.
Da so bili v dvorani tudi poznavalci omenjene skupine in ne le stalni gostje »Glasb sveta«, so dokazali z navdušenjem ob prvih taktih parih skladb, ena takih je bila Allahi Allah. Ob koncu je na oder prišla, sklepam, da največja fenica v dvorani, Rusinja, ki se je za koncert pripeljala iz St. Petersburga. Presunljiv glas in mojstrsko obvladani inštrumenti so nas popeljali po uro in pol dolgem nastopu, ki se je preko sodobnosti prepletal z izročilom poezije Bližnjega vzhoda.
Tjaša Janovljak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.