Neu! – Neu! ’86

Neu! - Neu! '86

Neu! – Neu! ’86

2010, Grönland
Neu! je nemška skupina, ki je med leti 1972 in 1975 posnela tri vplivne albume, klasike krautrocka in eksperimentalne glasbe. Sestavljala sta jo Michael Rother in Klaus Dinger, ki sta se spoznala v skupini Kraftwerk. Dinger je bobnal na njihovem prvencu Kraftwerk 1 (1971), Rother pa se je skupini priključil malo za tem. Nekaj mesecev sta skupaj s Florianom Schneiderjem tvorila jedro skupine (Ralf Hütter je v tistem času skupino za kratek čas zapustil), posnela z njim nekaj materiala in nastopala, nato pa med snemanjem drugega albuma (Kraftwerk 2), skupino zaradi ustvarjalnih navzkrižij zapustila. Leta 1972 sta ustanovila Neu!.
Rother je v Neu! prinesel mirnost in nekonfliktnost, v glasbenem smislu pa veliko volje do preizkušanja novih stvari; Dinger je bil bolj konflikten, vihrav ter poln radikalnih političnih idej, v glasbenem smislu pa je bil nagnjen k enostavnim in predvsem »glasnim« rešitvam. V skupini Neu! sta se tako našla dva, ki nista imela veliko skupnega, ne glasbeno ne osebnostno, a mogoče je ravno ta dialektika pripomogla k temu, da sta posnela tri albume, ki so prežeti s svojevrstnim eksperimentalnim duhom.
Že prvi album Neu! iz leta 1972 bi bil dovolj za nesmrtnost. Vzemimo npr. uvodni 10-minutni Hallogallo, ki ga je John Peel do iznemoglosti vrtel v svoji oddaji. Pesem je duetova osebna izkaznica, sestavljena iz dveh takoj prepoznavnih sestavin: monotonega ritma in hipnotične kitare. Za Dingerjev natančen, tako rekoč strojni beat se je uveljavil naziv »motorik«, za Rotherjevo, z efekti spremenjeno kitaro pa je značilno – da po zvoku sploh ne spominja na kitaro; v času izida pesmi so njuni glasbeni kolegi celo mislili, da gre za nekakšno eksotično indijsko glasbilo! Hallogallo je nekaj posebnega: je čvrst in konkreten, a hkrati tudi zmuzljiv, zasanjan in zaradi nenehnega ponavljanja hipnotičen in psihadeličen. Hallogallo je zrušil predstavo o rock komadu; namesto predvidljivega poteka, trdne strukture, je predstavil minimalističen, odprt in ohlapen ustroj, ki temelji na repeticiji in monotoniji: motorik se razteza v neskončnost, okoli njega pa se suče vedno ista kitarska tema. Rother in Dinger pa se nista hecala samo z motorikom; na njunem prvencu lahko slišimo še praindustrijska rožljanja (Sonderangebot in Negativland), toplo »music concrete« čofotanje (Im Glück) in prazgodovinski »postrock« (Weissensee).
Drugi album Neu!2 (1973) je dober primer, kako lahko stiska in pomanjkanje spodbujata ustvarjalnost. Rother in Dinger sta za ta album posnela nekaj pesmi (npr. Für Immer, ki zveni kot bolj razkošen Hallogallo in Spitzenqualität – neke vrste prapunk z rezkimi kitarami in vreščečim glasom), nato pa jima je zmanjkalo denarja. Ja, nič, sta si rekla, bova pa pesmi, ki sva jih že posnela, predvajala malo hitreje in malo počasneje, poleg tega pa bova še lepo zgonila trak, da bodo imele čuden, zavijajoč, hja, psihadeličen lesk. Drugo stran elpejke sta tako napolnila z večimi različicami dveh pesmi (Super in Neuschnee). Takšen eksperiment pa v tistih časih ni naletel na odprta ušesa; »drugo stran« albuma so označili za »nateg« in navadni diletantizem. Danes vemo, da smo bili priča primitivnim poskusom »remiksiranja«.
Tretji album Neu! ‘75 je nastal v obdobju, ko sta bila Dinger in Rother že dodobra sprta in glasbeno na različnih bregovih. Rother je leta 1974 skupaj z duetom Cluster ustanovil skupino Harmonia in posnel album Musik von Harmonia – na njem je lahko izrazil svojo eksperimentalno in »kozmično« glasbeno naravo; Dinger pa se je že pripravljal na zagon svojega projekta La Düsseldorf. Neu! ‘75 je sestavljen iz dveh različnih, ja, skoraj že nasprotujočih si strani: »prva stran« pripada Rotherju in njegovim nežnim, meditativnim in ambientalnim zvokom, druga stran pa Dingerjevemu glasnemu kitarskemu zvoku in robatemu glasu.
Rother je v letih 1975 in 1976 posnel še dva albuma s skupino Harmonia (pri zadnjem je sodeloval tudi Brian Eno, ki je bil konec sedemdesetih na »glasbenem izobraževanju« v Nemčiji), nato pa začel samostojno glasbeno pot. Njegove samostojne albume preveva zasanjano in romantično vzdušje, mestoma pa v njih najdemo tudi že elemente »new agea«. Dinger je z bratom Klausom in Hansom Lampetom ustanovil skupino La Düsseldorf, v kateri je končno prišel na svoj račun. Lahko je razbijal, hreščal z kitarami, navil sintije do konca in stresal svoja naivna, napol hipijevska besedila. Bili so »punk«: neupogljivi, glasni in angažirani. »La Düsseldorf so pokazali pot v osemdeseta«, je povedal Bowie in s tem zadel srž skupine. Skupina je med leti 1976 in 1981 izdala tri albume: La Düsseldorf (1976), Viva (1978) in Individuellos (1981).
Skupino Neu! so čislali že v času njenega delovanja. Angleški psihadeliki Hawkwind so bili navdušeni nad motorikom (njihova pesem Opa Loka je poklon Hallogallu), Brian Eno pa ga je poleg Kutijevega afrobeata in Brownovega funka razglasil za najpomembnješi beat sedemdesetih. David Bowie si je želel z Rotherjem posneti album, a do sodelovanja na žalost ni prišlo. Čar repeticije in minimalizma pa so kmalu prepoznali tudi Joy Division, OMD, Iggy Pop, Public Image Lt. in Gary Numan.
Rother in Dinger sta se sredi osemdesetih lotila četrtega albuma, a snemanje zaradi ponovnih (ali starih) glasbenih in osebnostnih nasprotij nista končala. Dinger je posnet material izdal leta 1995 pod imenom Neu!4 – a brez Rotherjevega soglasja, kar je povzročilo ponovno dolgoletno prekinitev stikov.
Sredi devetdesetih je po zaslugi leta 1995 izdane knjige Krautrocksampler in skupin kot sta Tortoise in Stereolab, začelo naraščati zanimanje za Neu! in za krautrock v splošnem. Težkega dela, torej združiti sprta osebka in omogočiti izid njunih albumov na CD, se je konec devetdesetih lotil nemški pevec in lastnik založbe Grönland Records, Herbert Grönemeyer. Nemogoče mu je uspelo  šele na začetku prejšnjega desetletja: prvi trije albumi z izboljšanim zvokom so pri njegovi založbi izšli leta 2001.
Zanimanje za skupino pa tudi v zadnjem desetletju ni upadlo. Odkriva jo čedalje več ustvarjalcev, njen vpliv pa je še vedno podcenjen in še zdaleč ne dokončen. Če so npr. Kraftwerki vplivali na pojav techna, elektro popa in housa, Neubautni pa na pojav industrijske glasbe in industrijskega rocka, so Neu! vplivali predvsem na tiste skupine, ki se nahajajo na sivem področju med rockom in elektroniko, na tiste skupine, ki v svojo glasbo vključujejo avantgardne, eksperimentalne in »kozmične” elemente. Seznam je dolg, omenim pa lahko imena kot so Holy Fuck, Secret Machines, Boredoms, Sea and Cake in Nice Nice. Vpliv skupine pa so priznali tudi težkokategorniki Radiohead.
Leta 2008 Klaus Dinger umre, Rother pa se začne intenzivno ukvarjati z zapuščino skupine. Letos je izšel t. i. vinyl box, v katerem najdemo vse albume na LP, prav tako pa se v zbirki nahaja še koncertni posnetek Neu! ‘72 in album Neu! ‘86.
Pod imenom Neu! ‘86 je letos ponovno izšel Neu!4, album, ki ga je Dinger brez Rotherjevega privoljenja izdal leta 1995. Nova različica ima izboljšan zvok, nekateri naslovi pesmi so spremenjeni, prav tako pa se na njej nahaja še en neobjavljen posnetek. Kako pa zveni? Osemdeseta so pustila svoj pečat tudi na Neu!. Beati zvenijo bolj plastično, skorajda že »sintpopično«, več pa je tudi sintijev. Nekaj pa je seveda ostalo nespremenjeno: še vedno slišimo minimalistične, izredno osredotočene ter seveda z motorikom gnane pesmi. Posnetki so krajši, med njimi pa najdemo nekaj »klasičnih vajic«, ki temeljijo na Hallogallu (npr. Drive in Wave Mother), nekaj zanimivih eksperimentov (npr. Elanoizan in Paradise Walk)  in tudi peščico bizarnih, odtrganih stvari, v katerih blesti vihravi Dinger (npr. Dänzing in La Bomba). Tudi ta album poganja dialektika med Dingerjem in Rotherjem – umirjena, meditativna nota se izmenjuje z impulzivnim in neukrotljivim.
Neu! ‘86 je pomemben glasbeni dokument in je (bo) zanimiv za vse tiste, ki jih zanima, kako so Neu! zveneli v osemdesetih. Dinger in Rother sta na tem albumu dodobra izpilila svoje ideje, jih odela v novo zvočno podobo, v splošnem pa svojo vizijo spravila v korak s časom. Vseeno pa se med poslušanjem porodi občutek, da sta hkrati že iskala pot iz minimalističnega zvočnega koncepta, ki sta ga vzpostavila na prvencu – iz motorika sta pač iztisnila vse, kar se je dalo. Posnetki sicer ne dosegajo prelomnosti tistih, ki so izšli v sedemdesetih letih, a vseeno predstavljajo suvereno dopolnitev njune diskografije.
Rother je letos pod imenom Hallogallo 2010 začel s koncerti, na katerih predstavlja zapuščino skupine. Ne gre za reunion – le-ta namreč brez Dingerja ne bi bil smiselen, ampak bolj za rekontekstualizacijo glasbene snovi iz preteklosti v tukaj in zdaj. Pomagata mu Steve Shelley (Sonic Youth) in Aaron Mullan (Tall Firs) in po slišanem lahko zaključim, da gre za pogumno samoumestitev v prvo linijo moderne eksperimentalne glasbe. Interpretacija starega materiala je sveža in prožna, glasbeni trio – s šestdesetletnikom (!) Rotherjem na čelu pa čvrst in iskriv. Skupina se v sklopu nastopa sprehodi čez vse klasike, v svoj repertoar pa vključuje tudi nekatere pesmi skupine Harmonia. Pri nas jih na žalost ne bo moč videti, bodo pa npr. koncertirali v Italiji, Braziliji in Nemčiji.
Neu! je ena izmed najbolj spregledanih glasbenih skupin. Njena minimalistična filozofija, ki se začne že pri oblikovanju naslovnic in konča pri samem zvoku, je imela velik vpliv na marsikatero skupino od sedemdesetih naprej. Gre za skupino, ki  jo je treba izustiti v isti sapi kot Kraftwerke in Neubautne, za skupino, ki ni izgubila na relevantnosti in tudi še po štiridesetih letih zveni kot “nova”.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.