London je poklical; paniko na njegovih ulicah je povzročal sneg, zadovoljstvo pa glasba

The London Eye

The London Eye

London, Anglija
30. 11. – 2.12. 2010
Vstopnine: The Thing – 12 £, Tim Hecker – 10 £, Shrinebuilder, Wolves in the Throne Room: 16,80 £

Za tole zapoznelo reakcijo na londonsko koncertno popotovanje se težko sklicujem na jet-lag ali kake druge objektivne razloge, vse skupaj samokritično pripišem lenobi in instantni preokupaciji takoj po vrnitvi na rodno grudo. Ter ponižno upam na razumevajoče prikimavanje bralca. Celotna stvar se je v glavi izkristalizirala nekaj mesecev prej, ko je razumno ovrednotena letalska karta skorajda sama našla svojo pot do mene. Da se v istem času v mestu zločina dogajajo vsaj trije koncerti, ki požgečkajo nenasitno glasbeno dušo, se je zdelo kot preveliko naključje in prevelika naključja je nujno izkoristiti.

Po prvi noči v tujem mestu, ki je rahlo tesnobno minila v sobi, segreti na kakih 12 stopinj Celzija, se je naslednji večer že udejanjil prvi koncert, na srečo v udobnem in nabito polnem ambientu jazz kluba Vortex v severnem delu Londona. Akterji večera: The Thing, torej Mats Gustafsson, Ingebrigt Håker Flaten in Paal Nilssen-Love. Trojica je treskala z neizbežnim jazz divjanjem, tokrat sicer brez kitarista Otoma Yoshihideja, ki se jim je pridružil na oktobrskemu koncertu v ljubljanskem Cankarjevem domu. Kot se za vrhunske mojstre free jazz forme spodobi, je bil londonski nastop dinamičen, kaotičen, poln neukrotljive energije in do konca zlomljene melodike, če se temu sploh še reče melodika. Iskanje nekega ritma, ob katerem bi se človek vsaj narahlo lahko zazibal v monotonost, ostane tu brez kakršnegakoli rezultata. Nillsen-Love je bil zelo dobre volje in posledično povsem zmešan na bobnih, Håker Flaten se je po strunah svojega velikanskega basa drgnil kot da mu gre za življenje, nekaj umirjenosti v to divjanje pa je tu in tam vnesel le saksofonist Gustafsson, pa še te je bilo le za odtenek in je izpadla bolj kot provokacija ostalih dveh članov. No, Gustafsson je bil tudi tisti, ki je skrbel za spogledljivo komunikacijo s publiko in je po pavzi, ki si jo je trojica po prve tričetrt ure že krvavo prislužila, dejal: “No, očitno vam je tale distorzirani nesmisel všeč, pa smo zato prišli nazaj.” Zaključili so ob ravno pravem času, da smo vsi zainteresirani ujeli zadnje vlake na druge konce mesta ter ta popolnoma umesten nesmisel premlevali še celo pot do “doma” in kasneje v mrzli postelji je vsaj spomin na topel bas in zbezljane saksofonske figure grel dušo, če že nog ne. Konkretno in pošteno!

Dan po tem je sledila drugačna, a ne povsem, glasbena izkušnja. Prvi predvideni nastopajoči so bili Rameses III, eksperimentalna zasedba, ki se giblje nekje med dronom in eksperimentalnim post-rockom in je žal zadnji trenutek odpovedala udeležbo. Nadomestil jih je hitroprsti folk kitarist po imenu Cam Deus in se v začrtano pot večera žanrsko nekako ni najbolje vklopil, je pa na tem mestu presenetila (pretežno, opa!) londonska publika. Ta je v fantastičnem klubu The Luminaire, ki se sicer ponaša z dimenzijami kake Menze pri koritu, a dušo vrhunskega kabare bara, tega nepričakovanega nastopajočega pozdravila in nato odpravila z nesramežljivim aplavzom. Tudi sicer se je ves čas potrjevalo, da stereotipna britanska vljudnost in prijaznost morda res nista le mit. Naslednji na seznamu je bil Family Battle Snake – pod tem imenom se skriva glasbenik Bill Kouligas, ki je lani verjetno bolj ali manj uspešno nastopal tudi kot predvozač Sonic Youth. Bolj ali manj uspešno pravim zato, ker njegovi diverzificirani zvočni napadi niso za vsakogar. V polurnem nastopu je tip strateško preizkusil vse naše poslušalske sposobnosti z elektronskim drone nažiganjem. Tako je naš sluh in vsakršno standardno glasbeno formo do konca izničil in nato ob primerni priliki spet sestavil (a le za trenutek in dramatični efekt). Vsekakor gre za žanr, ki ga sovražiš ali pa ob njem doživljaš eargasme. Vmesnih poti ni bilo. No, če je glavni akter večera Tim Hecker, mora biti človek na tovrstne orgije pač pripravljen. Tim (tudi on se je že mudil pri nas) je svoje delo v slabi uri fantastično opravil. Za to je imel pravzaprav vse pogoje: perfektno nastavljen zvok, željno tristoglavo publiko in perfekten ambient. In pri ambientalni glasbi ambient res ni zanemarljiv faktor. Glasbenik, dejaven od leta 2001 (takrat še pod producentskim imenom Jetone), je v slabi uri plul med distorzijami in efekti, ki se zdijo slučajni, a so daleč od tega, ko podrobno prisluhnete, in zvočnimi pokrajinami, ki raztezajo med morskim dnom in nebesnim svodom v ponekod linearni, drugod pa precej bolj razgibani formi. Edini očitek, ki bolj leti na sam žanr, kot pa tokratni nastop, je ta, da ambientalni elektronski drone, podkrepljen s statičnimi motnjami, pač v živo ne more zveneti kaj bistveno drugače ali bolj živo kot na albumih. To pravzaprav verjetno niti ni namen. Večer, uspešen za vse nastopajoče in publiko, nekoliko manj sreče pa ima samo prizorišče. Le-to se bo s koncem letošnjega leta bojda zaprlo, kar je velika škoda. Še to: 11. decembra bodo tam nastopili nam dobro znani The Bambi Molesters in jaz se še vedno očitajoče gledam, ker sem vrnitev domov morala kronološko pozicionirati pred tem koncertom. Če se boste v tistem času mudili v prestolnici Združenega kraljestva, vam polagam na srce, da si to reč ogledate in se imate dobro še zame.

Zaradi spoštovanja, ki ga organizatorji izkazujejo do publike s preciznimi začetki nastopov in natančnim odmerjanjem časa predskupinam, pavzam ter glavnim nastopajočim, je bil tudi tretji koncertni večer z lahkoto izvedljiv in energijsko nevprašljiv. Brez dvoma je šlo za enega bolj pričakovanih koncertov leta. V kompaniji so ta večer nastopali najprej black metalci Wolves in the Throne Room, za njimi pa supergrupa Shrinebuilder, katere okostje sestavljajo sami mojstri – Al Cisneros, Dale Crover, Scott “Wino” Weinrich in Scott Kelly, ki bo po podatkih, ki so ravno včeraj razvneli zainteresirano javnost, februarja naslednje leto v solo folk-kitarski izvedbi nastopil tudi pri nas. No, pojdimo še malo nazaj, nekaj pred deveto je uspel preboj skozi London. Le-ta je bil ohromljen zaradi tistih treh centimetrov snega in zato sem v dvorano The Scala butnila sredi tega, ko so se Wolves in the Throne Room že izvijali izpod drevesnih korenin. Zakaj ta gozdna personifikacija, boste rekli. Zato, ker volkovi že z imenom namigujejo na to, še bolj z ideologijo, saj se imajo za eko-spiritualiste in celo eko-anarhiste (pomagajte si s to karakterizacijo, če si lahko), najbolj od vsega pa tudi zvok ustreza temu, kar načelno zagovarjajo. Temačni gozdovi, meglice, neokrnjena narava in duhovna iskanja so nekaj, kar si je bilo možno povsem zlahka zamisliti ob sicer (za black metal) netipično počasnem tempu, klasično razglašenem, a na srečo ne preveč visokim, kitarskim zvokom ter sentimentalno-vreščečim vokalom. Elemente folka, ki je sicer prisoten pri nekaterih njihovih skladbah, so v živem nastopu pričakovano izpustili in podali tisto bolj surovo plat svojega muziciranja. Kot sam vrhunec tedna in eden izmed vrhuncev leta so jim sledili Shrinebuilder, pošastno čudovita eklektična gmota glasbenikov in žanrov, ki segajo od psihadeličnega zvoka sedemdestih do doom metala in njegove stonerske nadgradnje. Njihov nastop je okarakteriziral zares perfektno nastavljen zvok, ki je zmogel vsa ravno prav natempirana kitarska vlečenja in raztezanja, tisto težko in mastno, a hkrati neverjetno čisto, basovsko linijo, Croverjeve živalske bobnarske izpade in nato umirjanja ter Kellyjev zateženi vokal. Sicer sta pri vokalih pomagala tudi kitarist Weinrich in basist Cisneros, ki je na zunaj deloval podobno psihotično kot Javier Bardem v No Country for Old Men in tako še dodatno pripomogel k psihadelično-melanholičnemu, a po drugi strani veličastnemu, zvočno-vizualnemu izkustvu. Močan vpliv glasbene preteklosti (nekakšen tribute Black Sabbath in vsem, ki so kasneje naslonili na njihovo zapuščino), ki kljub temu zveni neverjetno sveže. Kar je dandanes vedno bolj zakomplicirano doseči. A vse je bilo na pravem mestu in v pravi podobi. Tudi mesto je bilo pravo, saj je Scala bila perfekten izbor za dotični koncert, ki je za letos verjetno zaključil tujezemeljske koncertne odisejade. Če bodo vse prihodnje vsaj na nivoju tokratne, se res nimamo česa bati.

 

Nina Hlebec

 

 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.