Korenine punka

Korenine punka

Korenine punka

Ljubljana / Kino Šiška
21. 12. 2010

„A poznate Igorja Vidmarja?“
„Ne, ne poznam.“
„Kaj pa pank v osemdesetih ste kaj poslušali?“
„Ne, ne sem raje narodno.“

Taka je bila večina odgovorov ankete o poznavanju Igorja Vidmarja, ki so jo predvajali na koncertu tale torek v kinu šiška. Roko na srce, tudi sam nisem poznal Igorja Vidmarja. Sem pač apolitična oseba, ki enkrat na 3 mesece za 5 minut vklopi TV SLO. Ampak na srečo je bil dogodek glasbeno-izobraževalen. Igor Vidmar mi je bil tako predstavljen kot družbeni kritik, legenda panka in nasploh kul tip. Za konec pa tudi kot diplomiran politolog. Prireditev je bila posvečena njemu in tako tudi preteklosti panka v Sloveniji. Ob tej priložnosti je bila osvetljava seveda vsa rdeča. Ob vstopu si dobil lično značko, s simbolom zaradi katerega so Vidmarja zaprli.

Na začetku nas je pozdravila urejena Nada Vodušek in nam sporočila, da Buldogi ne bodo nastopali. Kaj moreš… Smo pa bili deležni predvajanja njihove pesmi Mi smo legende. Ko so legende utopile v pozabo, je na oder stopila skupina Kuga. Odigrali so 4 pesmi, od katerih so prve tri delovale bolj zaspano. Bas je prišel lepo v ospredje in se ujel z bobni. Zadnja pesem je bila bolj energična in poskočna. To je že bilo bliže tistemu panku, ki ti ne gre iz glave par dni.

Pavze so pri vseh skupinah bile kratke (z izjemo Laibachov). Med pavzami so predvajali stare posnetke iz časov socializma ter posnetke Igorjevih komentarjev. Ena zanimivejših in zabavnejših projekcij je bila na začetku omenjena anketa.

Preživeli smo Kugo in dočakali Pankrte. Lepo oblečeni in zagnani so planili na oder ter takoj začeli z igranjem. Legende panka so ta večer bile na drugem mestu pri burnosti odziva publike. Dober zvok in pesmi, ki jih vsi poznamo – Jest sem na liniji, itd. itd. Vokal se mi je na trenutke zdel drugačen, kot sem ga vajen, ampak ni motilo. Bil je edinstven užitek slišati najljubše pesmi, v živo (edino Metko sem pogrešal). Koncert je tako kot vsi trajal pol ure in po koncu je publika še veselo vzklikala ime skupine. Praktično takoj so bili tu Otroci socializma. Pesmi so dale občutek postopnega naraščanja energije do vrhunca. Zame je bil ta vrhunec pesem Vojak. Ni pa manjkal komad Pejd ga pogledat Brane. Bolj umirjen stil, ampak edinstven vokal in super izvedba na kitarah. Med pesmimi smo bili še deležni nekaj referenc na Igorja in nastop je po 20 minutah doživel konec. Za njimi so napadli oder Via ofenziva. 15-minutni nastop je začel počasi, se malce zagnal in končal z legendarnim komadom Proleter. Zelo všečno. Še bolj všeč pa mi je bila glasba, ki so jo zaigrali Ljubljanski psi, ko so stopili na oder. Črna očala, kavbojke in hitro kitarsko igranje. Stvari so se začele pospeševati. Kratko a slatko. To je bil nastop, ki je odražal predstavo starega panka v moji glavi (s Pankrti seveda). Končali so s pesmijo, ki je bila tribute Igorju. Pet minut za pir in na odru so bili Indust Bag. Njihovo igranje je preprosto in močno. Kitarist je skupaj z bobni ustvari hitre rife, ob katerih lahko človek čudovito poskakuje. Seveda je moralo biti glasno 100 dB! Komad, ki se vam vtisne v bobniče, če že ne v možgane. Niete sem videl že nekajkrat in tudi tokrat niso razočarali. Predstavniki panka, ki so še aktivni danes (Trinajst). Začeli so z Depresijo, ampak nadaljevali z uspešnicami, ki so publiko popeljale v ekstatično navdušenje. Skupina je izzvala največji odziv obiskovalcev. Slišali smo Februarja in roke so bile v zraku. Našli so se štirje junaki, ki so se poskusili pri stage-divingu (ena punca z začetnimi težavami). Peti stage-dive pa je za konec koncerta opravil pevec sam.
Pol do polnoči so prišli Laibach. In odkril sem nekaj: Ta skupina mi ni všeč… Tri klaviature, vokal in bobni (pa še bobnar ima appla zraven). Občutek elektronske dekonstrukcije pač ni moj okus. Ne morem zanikati, glasba učinkuje nate. Počasno in mogočno. Zvok se spremeni v velikanski val polstrjene lave, ki leze proti tebi. Platno prikazuje angleško-nemško besedilo. Med drugimi smo bili tudi deležni prikaza posnetka fafanja (juhej!). Besed ni dosti, nosijo pa pomen. Pesem Država je vnesla več energičnosti, ampak resnično bi bil rad slišal Tanz mit Laibach. Polnoč je odbila in Laibach so se poslovili.

Na oder je stopil Peter Mlakar in imel kratek govor, ki pa ga po štirih urah koncertov in nekaj pivih dvomim da kdo dobro pomni. Spomnim pa se, da smo takrat končno ugledali človeka večera. Igorja Vidmarja. Prevzel je diplomo NSK, nam namenil nekaj prijaznih besed in se kot „novopečeni“ politolog poslovil. Posebno presenečenje pa je bil ženski pevski zbor Kombinat, ki nam je za konec zapel pesem Bandiera Rossa.
Kaj bom torej rekel, ko me bo kak novinar na ulici vprašal: „A vi veste kdo je Igor Vidmar?“ Odgovor: „Kritik, aktivist in hranilna podlaga koreninam panka v Sloveniji!“

Miha Mele

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.