Jani Kovačič – Cerberus Hotel – Jazzitete

Jani Kovačič - Cerberus Hotel - Jazzitete

Jani Kovačič – Cerberus Hotel – Jazzitete

2010, ZKP RTV

Poklon “uradnih”, nacionalnih, javno financiranih kulturnih ustanov do prezrtih in samosvojih avtorjev pogosto terja kar lepo bero let in polen pod noge, preden se kaj takega dejansko zgodi. Brecljev Cocktail pri rosnih 23 je verjetno zgolj izjema, ki potrjuje pravilo. Njegov sotrpin, dežurni neotesanec Kovačič, ki v pesmih podaja enega bolj čistih ogledal slovenske (in širše) družbe, je nekaj podobnega doživel šele pred kratkim. In da bi celotna zadeva dobila še glasnejši prizvok “ne-naključja”, je Cerberus Hotel hommage mojstru Adamiču. Kdo je že vodil glasbeno spremljavo na Cocktailu? V izogib raznim teorijam zarote ali, še huje, omembi konceptualnega ozadja tega izdelka raje prenehajmo. Kovačič in Big Band? Gre to sploh skupaj? Oziroma, kako narazen gre dotični dvojec?

Prvotni dvomi ob poslušanju te, pravzaprav koncertne plošče (iz Studia 14 Radia Slovenija), hitro potonejo v pozabo, ko slišiš že ob prvih verzih povsem sproščenega Kovačiča. Sebi v brk (dobesedno) ali pa z odločnim nagovorom občinstva se dokaže kot zrel koncertni protagonist, avtor in tekstopisec, ki z grenko-sladko-ciničnimi besedili sili k razmisleku in predvsem – pomisleku. Njemu na sledi nekoliko manj pričakovano gode Big Band RTV pod vodstvom Igorja Lunderja, ki zganja prijetno dramatičen jazz, ki se standardov ogiba v širokem loku. Na srečo! Nekoliko manj na srečo se ogne tudi svobodnjaškim bližnjicam, h katerim se zateče le za kak takt ali dva. Ipak so to akademsko izobraženi đezeri. Da pa ne bi pomotoma delali krivice sicer podžanrsko barvitemu ansamblu, je potrebno nujno vzeti na znanje, da je Big Band tu v podrejenem položaju. Lunder pretiranega solističnega egotriperstva ne dovoli in pušča kar se da veliko prostora samemu Kovačiču, ki mu bend sledi zvesto in potrpežljivo. Sam bi si sicer želel kako kakofonično zaušnico ali svobodnjaški pobeg, a ansambel na tej plošči služi izključno svojemu namenu. S podžanrsko barvitostjo glasbeniki ovinkarijo po pestri jazzovski enolončnici, ki vsebuje tako funkyjaške poskočnice kot melanholičen klavirski intermezzo. Sicer pa so aranžmaji izjemno dodelani in povsem pisani na kožo Kovačičevemu verbalnemu oranju po narodni ne-zavesti. Z že znano liriko, ki najprej nasmeje in potem zbode, Kovačič postreže s kar nekaj nepozabnimi verzi: “Manična depresija in shizofrenija – tako tuja imena za tako domače bolezni”, ali pa “Talci kreditov, talci kreditov, prostovoljno smo izmučeni z izbiro pop-nebes …”

Jazzitete so tako lep in dostojen priklon Kovačičevemu edinstvenemu prispevku na domači kantavtorski sceni. Nasprotja, ki naj bi navidez Kovačiča in Big Band vlekla narazen, so v bistvu začimba in dodana vrednost celotne plošče / koncerta. Kovačičev prekajen vokal in na pol razumljivo brundanje predstavlja ravno pravo mero opozicije formaliziranemu in uglajenemu jazzu Big Banda. In čeprav sem pred poslušanjem Jazzitet razmišljal, da si Kovačiča bolj kot z Big Bandom predstavljam s kakimi mladostniškimi jazz kavboji ala Balžalorsky Drašler 3o, so se dvomi o oporečnosti formalnega jazza kar hitro razblinili. Čeprav bi bila tudi naveza Kovačič – BD3o zanimiva … Fantje?

Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.