Igrano z občutkom – YU GO! s Hemendex, Vroom in Srečno mladino

yugo_srecna_mladina_15

Ljubljana / Kino Šiška

16. 12. 2010

 

Četrtek je dan, ki ga večina študentarije izrabi za zadnje urice žuranja, preden se naslednji dan odpravi iz Ljubljane. Kdor pretekli četrtek ni želel zmrzovati na prostem, se je lahko odpravil v Kino Šiška in se tam nadejal toplejšega okolja ter kvalitetne glasbene spremljave. V prizorišču na Celovški se je odvijal še zadnji letošnji YU GO! večer. Za zaključek so prireditelji poskrbeli, da so se na odru pojavile skupine Hemendex, Vroom in Srečna mladina. Čeprav sem mislil, da bom ta večer preživel v Cvetličarni na Thrashfestu, nisem pretočil solzice, ker sem bil namesto tega na tem dogodku.

Najprej je na oder stopila hrvaška skupina Hemendex. Simpatično ime benda in tudi zelo simpatična pevka. Njen vokal je podprl kitarist, ona pa je predstavila svoje plesno izražanje ob glasbi. Očesne živce so nam tudi vzpodbujali svetlobni efekti in res zagnano igranje človeka za klaviaturo. Skupina po dvoletnem delovanju na oder prinaša zanimivo vrsto glasbe, ki jo je težko opisati. Ni elektronika, ni pop, in niso osemdeseta … pa tudi tako slaba ni. Klaviatura daje podlago, kitara na tej podlagi gradi in vokal povzdigne ritem. Distorzija je dobro vključena v glasbo. Za začetek večera primeren aperitiv, ki vzbudi tek.

Po kratki pavzici smo se vrnili v dvorano, kjer so na odru že stali srbski Vroom. Skupina ima za sabo 4 albume in je baje do zdaj naletela na pozitiven kritični sprejem. To rade volje verjamem. Na odru so nastopili ljubka pevka v spremljavi dveh basov. Prvi bas je dajal počasnejšo, bolj čutno, podlago glasbi. Pri drugem basistu se je pri nas porodilo vprašanje: „Zakaj človek, ki očitno spada na kitaro, igra bas?“ Tako sta delo kitare večji del koncerta opravljala basista. Pevkin glas se mi ni zdel nič posebnega. Zelo gre pohvaliti vključitev harmonike, ki bi mirne volje lahko odigrala bolj prominentno vlogo v pesmih. Uvod v večino pesmi je bil elektronski in omogočil postopen prehod v igranje skupine. Kaj lahko torej rečemo o nastopu? Je nekaj, česar ne boste slišali vsak dan. Uspešna mešanica elementov, ki mogoče poslušalca ne začara takoj, ampak mu postopoma zleze v uho in se tam udobno namesti.

Pavzica in bili so tu. Srečna mladina. Prva stvar, ki je padla človeku v oči, je definitivno bila odrska scena. Med glasbili so ponosno stale slike, ki so prikazovale ženske podobe v raznih oblikah in pozicijah. Te slike so med koncertom pritegnile pozornost ob vsaki menjavi barve luči, ki jim je dala različen čustven izraz. Začetki skupine ležijo v punku in do danes so se razvili v energično glasbeno silo. Čeprav še nisem preposlušal njihove nove plošče „ … pa srečno v prihodnost!“, ne dvomim, da jo bom kmalu. O glasbi lahko rečem predvsem: igrano z občutkom. V pesmih ne boste naleteli na mnogo delovanja glasilk, ampak to tudi ni potrebno, saj glasba govori zase. Igranje glasbil je jasno, strukturirano in hkrati polno duše. Kot dobro vino lepo zdrsne po grlu, tako je ta zvok lepo zdrsnil po ušesnih kanalih. Zvezda večera je nedvomno bil Peter Dekleva. Njegovo kitarsko igranje je skočilo v ospredje pri vsaki pesmi. Človek je vidno užival pri igranju in verjemite, da publika tudi. Na koncu so zaigrali še nekaj starejših pesmi, ki so vsebovale več vokala in bile bolj punkovske. Glasba človeka res potegne vase in tako smo se okoli enih, še vedno v transu, odpravili domov. Za nami večer, zaradi katerega smo bili srečna mladina.

Tekst: Miha Mele

Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.