Zmelkoow: Director’s Cut

zmelkoow_02

Ljubljana / Orto bar
6. 11. 2010

Legenda imenovana Zmelkoow se, vsaj pri meni, prične davnega leta ’94 v knjigarni sredi Radovljice, ko mi v rokah obstane bizaren, za tiste čase nenavadno oblikovan ovitek s ploščkom, za katerega mi prvi trenutek ni bilo ravno jasno, ali gre za rezultat humanitarne akcije za pomoč varovancem zavoda za otroke s posebnimi potrebami, morda za izdelek teh varovancev takšnega zavoda, ali pa za čisto navadno utrganijo meni tedaj neznanega izvora. Ker je bila cena izdelka naravnost bagatelna in ker sem že po naravi naklonjen recimo temu nenavadnostim, je bila posvojitev ploščka nujna, in že po dveh urah me je preveval tak topel občutek, da tistih nekaj šoldov ni bilo vrženih stran in da sem ravnokar odkril enega najbolj zabavnih pojavov po tistem incidentu, ko je Ivan v ihti pozabil spiti kavo.

Zmelkoowi so se v naslednjih letih še precej prerazporejali tako v številčnem kot tudi v glasbenem smislu, od treh ustanovnih pa do nekje osem članov, iz rokenrola in odklopa pri Longyki, preko srednjeveške godbe do akustike, z vsemi sprotnimi ovinki in klanci vred, in so na slovenskem res nekakšna posebnost s svojo raznolikostjo. Sploh glede na to, da so se v zadnjih letih že kar precej oddaljili od originalnega štimunga prvih štirih plošč, je bilo res lepo slišati, da se bo tista prvobitna esenca Zmelkoow zopet zbrala na kupu za nekaj pred in po novoletnih koncertov. Prav gotovo gre v njihovem primeru tudi za nekaj manipuliranja z žurerskim čustvovanjem Slovencev, ki po prvem novembru tako iskreno izbruhnejo na plano, a kaj bi gledali na malenkosti, če je stvar vredna prisluha, je pač vredna prisluha.

Seveda je bila Rdeča dvorana Orta premajhna za vse in prav gotovo je kdo ostal tudi praznih rok, a težko bi si bilo v prestolnici izmisliti bolj primernega kraja za izlet v zgodovino, trojica pač kar nekako paše v majhne zakajene klube, iz katerih so pregnali dim, opažam pa tudi zanimiv fenomen, da stare bende ponavadi hodi gledat mlada publike, ki je, morda celo dobesedno, kdo ve, ob takšnih bendih tudi nastajala. O kakem posebnem obujanju spominov tako ne moremo govoriti – vse skupaj nas je bilo takšnih kakih šest, trije na odru in trije pod odrom, vsi ostali so bili bolj novejšega datuma in so morali v starih časih po risanki spat, v pižamah pa res ni hoditi okoli. Zmelkoowi so bili v Ortu kot star vic – ko se zamenja generacija, postanejo zopet zabavni, starci pa smo jih veseli em zaradi tega, ker jih že dolgo nismo slišali, em zaradi tega, ker se spominjamo časov, ko smo bili malo manj stari, in em zaradi tega, ker so preprosto – zabavni. In seveda, ker smo ravnokar pogruntali, da samo najmočnejši ostanejo in da čisto celotne generacije še ni pokosila lenoba.

Najlepše pri vsem je bilo, da se Zmelkoow niso kaj dosti spremenili. Perfekcionist Goga še vedno v iskanju avtentičnega zvoka tu in tam kaj zafuša in ima nasmeh vreden milijona dolarjev, Žare še vedno zapade v nekakšen trans, le Rikenbacker na njegovih ramenih je sumljivo pomlajen, Damjan pa je zopet za bobni in …. pač bobna. Energija ostaja ista – energija komadov ki, kot lepo piše na Wikipediji, segajo od samo odštekanih do naravnost morbidnih, seveda s tistim obveznim srednjim prstom v zraku kot opozorilom, da jih čisto resno le ne gre jemati. In medtem ko so se Zmelkoowi preganjali sem ter tja po peskovniku, je njihova godba ponarodela. Le redki komadi so s strani publike ostali nemi, očitno so se njihove prve štiri plate, s katerih trio dandanašnji jemlje navdih, za dolgo vtisnile v podzavest poslušalstva. Če smo pošteni, imajo prav te prve štiri cedejke najbolj udarne momente v njihovem opusu, in v Ortu jim jih je uspelo predstaviti na več kot spodoben način, daleč od tega, da bi poslušali tri naveličane starce, ki modrujejo o starih časih in stari slavi. Ne bi bilo pošteno metati v koš ostalih njihovih stvaritev, a v novem tisočletju so Zmelkoowi postali drugačen bend, še vedno dober in originalen, neulovljiv, a z drugačnim načinom izražanja in malce drugačnim humorjem, ki je vsake toliko zares nerazumljiv za zunanje opazovalce. Lepo je bilo zopet slišati tisto najbolj neposredno in v pozitivnem smislu najpreprostejšo verzijo benda, rokenrol olupljen vseh dodatkov, zadosti speven, da si kako vižo mimogrede zapoješ in presenečen ugotoviš, da pol besed še vedno poznaš, brez posebnih umetniških ambicij, zgolj zabava in razmislek o tem, da se da čisto preprosto povedati tudi kaj bolj kompleksnega, čeprav mozganje pride na vrsto, ko je žura že konec in ko se polije še zadnje pivo ter skadi zadnji čik.

Vem, tole bo zasmrdelo po čisto navadni reklami, a vseeno tvegam – če vam kakorkoli diši po veselih Primorcih, je eden izmed koncertov originalov preprosto obvezen, sploh v teh veselih časih, ki smrdijo po novem letu in Božičku in vsesplošnem veseljačenju. Če je že žur, naj bo vsaj dober.

Tekst: Uroš Škrjanc

Foto: Luka Hojnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.