The Qemists – Dokler se računalnik obnaša tako, kot se mora, in je na voljo dovolj čaja, smo vsi skupaj precej zadovoljni!

The Qemists

The Qemists

The Qemists – angleški drum & bass kolektiv treh ljudi in mnogih priložnostnih kolaboratorjev. Dan Arnold, Leon Harris in Liam Black so začeli sodelovati v klasični rock postavi boben, bas in kitara. Skupaj delujejo že kako desetletje in pol, okrog leta 1997 pa so instrumente vse bolj začeli zamenjevati tudi za elektronsko sproducirane boben-bas plesne ritme. Še nekaj let po tem so se podnevi s pisanjem udinjali kot rock bend, ponoči pa že neutrudno producirali in po klubih predstavljali svojo drugo, plesno plat. Ta naporen življenjski stil je na koncu pripeljal do tega, da so ti dve početji združili. Rezultat je viden v dveh uradnih albumih, to sta Join the Q iz leta 2009 in še čisto sveži Spirit in the System. 20. novembra se bodo ustavili tudi na nastopu v novogoriški Mostovni in škoda bi jih bilo zamuditi! V tem tednu za vas že izbirajo video dneva, priložnost pa smo jim imeli zastaviti tudi nekaj vprašanj.

Kako ste prišli do imena The Qemists? Stoji za tem kak premišljen koncept ali je bil izbor imena bolj stvar trenutnega navdiha?

Pravzaprav smo se vračali s sestanka, kjer smo se dogovarjali o izidu naše prve skladbe, in bili smo brez imena. Videli smo znak za lekarno (chemists po angleško, op. a.) in zdelo se nam je, da bi to znalo delovati kot ime. Nato smo dobili še idejo, da bi uporabili črko Q. Nastalo besedo smo vtipkali v Google, ki na to ni vrnil rezultatov in takoj nam je bila všeč ideja, da bomo ustvarili novo besedo!

Dostikrat vas primerjajo s Pendulum, pravzaprav že odkar je pri založbi Ninja Tune izšel vaš remix skladbe “Everything Is Under Control” skupine Coldcut, pri čemer so vas Pendulum tudi medijsko podpirali. Kakšna je po vaše glavna razlika med vami in njimi?

Radi si mislimo, da smo nekoliko bolj udarni od njih, da imamo več rockovskega prizvoka, trudimo se tudi izogibati bolj popularno zveneči strani drum & bass produkcije, kot so recimo dolgi, sintetično sproducirani, glavni deli skladb.

Veliko ljudi vas je spoznalo preko dejstva, da je pri vaši skladbi Lost Weekend s prvega albuma Join the Q kot vokalist sodelaval tudi Mike Patton. Še ena imenitna vokalistka, ki se pojavi na obeh vaših dosedanjih albumih, je Jenna G. Kako se lotevate izbora gostujočih vokalistov? Zdi se precej pomemben vidik vašega ustvarjanja.

Vedno smo bili naklonjeni sodelovanju s čimvečjim številom različnih vokalistov in edini kriterij pri tem je vedno bil, da nam je vsem trem zares všeč glas in stil petja te osebe. Seveda je pomemben tudi sam interes gostujoče/-ga vokalista/-ke in to, kar lahko prispeva pri skladbi, ki jo bo izvajal/-a. Res pa je, da smo pri izboru gostujočih vokalistov vedno ciljali visoko in sodelovanje z Mikom Pattonom je bilo definitivno eden izmed vrhuncev!

Kakšen je vaš kreativni proces? Kdo je pri tem zadolžen za kaj, imate natančno določene vloge ali je stvar bolj spontana in hektična?

Pravzaprav gre za mešanico obojega … Vsak pri sebi razmišlja o idejah za skladbe, ki se nam zdijo relevantne, nato pa te ideje prinesemo skupaj. Včasih gre le za riff ali le nek zvok, včasih pa tudi že za celotne skladbe. Nekatere nato skupaj izločimo že na začetku, druge pa pridejo v ožji izbor in jih nato skupaj dokončamo. Sicer imamo vsak svoje področje, na katerem smo res dobri, vendar pa se ta področja večinoma prekrivajo. Vsekakor ima Leon velik prispevek na področju programiranja bobnov, jaz (Dan) na basu in Liam na kitari.

Vaša založba je Ninja Tune, ki dom nudi tudi drugim poznanim glasbenikom, kot so: Bonobo, The Cinematic Orchestra, Kid Koala, Coldcut itd. Kaj mora glasbena založba ponuditi, da ste zadovoljni pri njej?

Pomembno je to, da nas založba podpira, da se nam pomaga razvijati in da je naklonjena temu, da spreminjamo svoj zvok ter z njim premikamo svoje glasbene meje. Ko je to enkrat zagotovljeno, lahko prihaja do čudovitih rezultatov. Pri Nunja Tune so zelo dobri v tem, da kreativni proces prepuščajo izključno nam in čudovito je delati z založbo, ki daje toliko pozornosti glasbenikom in našemu delu.

Kje ste posneli svoja dva albuma, kaj potrebujete za to, da vaš snemalni process teče neovirano?

Album Join the Q smo posneli v hiši, kjer smo vsi trije tudi živeli – imeli smo dva studia, enega v kleti in drugega v dnevni sobi. Vse skupaj je bilo zelo napeto! Od takrat pa smo snemanje preselili v “pravi” studio v Brightonu, kjer smo posneli Spirit in the System. Naša oprema tam je pravzaprav zelo preprosta, saj sta glavni stvari, ki jih snemamo tam, le kitare in vokali. Dokler se računalnik obnaša tako, kot se mora, in je na voljo dovolj čaja, smo vsi skupaj precej zadovoljni!

Za skladbo Hurt Less z zadnjega albuma ste posneli tudi zanimiv video. Na spletu je bilo kar nekaj komentarjev in mnenj glede videa. Kakšna je bila vaša vizija pri njegovem nastanku?

Pravzaprav smo imeli zelo malo časa, da se česa domislimo in všeč nam je bila ideja nasilja med mladimi (v video se dekle, ki jo nadlegujejo vrstniki, upre tako, da jih pretepe, op. a.). Sam video je bil nato v veliki meri prepuščen režiserju in naši založbi, saj smo bili mi v studiu še vedno zaposleni s snemanjem skladb. Morda bi bilo ljudem bolj všeč, če bi bil video zmontiran hitreje in posnet v bolj urbanem okolju, ampak nam je bila všeč brutalnost tega, da na videz krhko dekle pretepe svoje nadlegovalce.

V čem se vaš drugi album razlikuje od prvega? Ga je bilo težje napisati in sproducirati kot prvega?

V mnogih pogledih je bilo bolj zahtevno, ker smo imeli tudi veliko bolj natrpan urnik in določene roke za njegovo dokončanje. Na koncu smo dobili precej organski zvok. Vedno smo namreč  želeli, da bi rockerski deli zveneli čimbolj rockersko in dance deli skladb zares zveneli čimbolj dance.

V svojo glasbo vključujete precejšen razpon različnih žanrov, vplivov in načinov izražanja. Kaj pa se trenutno predvaja na vaših mp3 in CD predvajalnikih, na turneji, v avtu? So vaši zasebni glasbeni apetiti tudi tako raznovrstna glasbena mešanica kot vaš zvok?

Pri meni (Dan) je tako, da zadnjih nekaj tednov poslušam nove Chromeo, Eskimo, Nightlife 5 in veliko glasbe, ki nam jo pošljejo, da jo predvajamo na naših DJ setih – tako da, ja, gre za precej eklektično zmes glasbe. Sam rad poslušam veliko različnih zvrsti, ne samo z dance področja, saj vplivi in ideje za lasten glasbeni izrazi prihajajo iz najrazličnejših zvrsti.

Od kje jemljete navdih za besedila v vaših skladbah? Kako pomembna se vam zdi lirika in kdo v bendu skrbi za to v največji meri?

Z albumom Spirit in the System smo si zares želeli, da bi vse skladbe imele močno čustveno vsebino, zato smo vse vokaliste prosili, da razmislijo o besedilih. Nismo želeli samo zgodb o tem, kaj se je zgodilo, ampak tudi pristna čustva ob določenih dogodkih in situacijah. Dejansko je torej pisanje prišlo iz različnih koncev – nekatera so bila tako napisana ekskluzivno s strani pevcev, večino pa smo vsi trije nekako organsko napisali v studiu. To pomeni, da smo bili vsi trije tam ter da smo se o besedilih sproti dogovarjali in jih spreminjali.

Kakšna prizorišča imate najraje za svoje nastope? Vam bolj odgovarjajo manjši klubi ali večje dvorane? Obstaja kakšno sanjsko prizorišče, kjer bi nastopili?

Osebno imam raje srednje veliko klube, ki pa so nabito polni! Na takem prizorišču je vedno najboljša atmosfera in biti bližje publiki je vedno bolj zabavno kot pa biti daleč stran od nje na nekem velikem odru. Imeli smo priložnost igrati v nekaterih najboljših klubih na svetu, ampak Womb v Tokiu je definitivno eden izmed teh, v katerih bi z velikim veseljem nastopili. Poleg tega pa seveda še … Glavni oder festivala Glastonbury!

V vaš nastop v Novi Gorici so vključeni tudi drugi, mlajši izvajalci iz Slovenije in Velike Britanije. Kaj je vaš nasvet mladim, prebijajočim se, glasbenikom?

Predvsem, da naj delajo to, kar znajo in jih veseli in najbolj pomembno: naj bodo čimbolj originalni. Naj se ne trudijo preveč, da bi zveneli kot nekdo drug, ki so ga že slišali in naj ne mislijo, da je ustvarjanje glasbe hiter proces. In še to, da naj jih ne bo strah svoje glasbe deliti z drugimi ljudmi – odziv drugih glasbenikov je recimo pomemben del procesa ustvarjanja. Naj potrudijo in svoje skladbe preizkusijo v živo in različnih zvočnih sistemih. Ne samo zato, da bo končni miks dobro zvenel, ampak predvsem zaradi reakcije publike.

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.