TBF – Perpetuum Fritule

TBF - Perpetuum Fritule

TBF – Perpetuum Fritule

2010, Dallas records

Ne glede na vse možnosti, ki jih ponuja takšna rabota, so unplugged albumi ponavadi bolj nekakšen pregled preteklega dela posameznega izvajalca, svojevrsten the best of in le dober izgovor za tiskanje novega albuma, kjer pa gre zgolj za reciklažo že slišanega materiala. Tudi pri najnovejši pogruntavščini splitskega kolektiva TBF ne gre za kaj pretresljivo novega, čeprav je lepo slišati, da so fantje doma pustili večino elektronike in poprijeli za, zanimivo, harmoniko in klarinet ter ostalo akustično šaro, ki nekako že po definiciji spada v koncept, čeprav brez klaviatur le ni šlo. Prav zanimivi, če ne že kar deloma bizarni, so tudi odzivi na takšne izdaje. Prav v zvezi s Perpetuum Fritule sem nekje prebral, da so se TBF s tem izdelkom podali v čisto nove vode. Hm, za takšno trditev je po mojem mnenju potrebno imeti precej domišljije ali pa levo uho. Izbirajte sami.

Če ste po tem uvodu zdi, da bo nov izdelek TBF-jevcev tarča kritik, ste se vseeno malce zmotili. Naj vam postavim vprašanje – kaj pa kljub vsemu na vseh dosedanjih albumih TBF ni slišati? Tako je, ravno tistega, v čemer so preprosto najmočnejši. Na odru se ves njihov humor, ironija, trpke resnice, ki jih podajajo na obešenjaški način, in kruta realnost hrvaške in splitske vsakdanjosti, ki jo znajo podati tudi na čisto konkreten način, ne samo podeseteri, in če se vas njihov pogled ne dotakne na takšen ali drugačen način, vam priporočam, da si najprej preverite srčni utrip. Edina stvar, ki jim jo bom tokrat kar malce težko oprostil, je to, da očitno niso pomislili na to, da bi v prostor postavili kako kamero, ki bi tudi vizualno zabeležila to vsaj po zvoku sodeč zelo pristno in prisrčno igro benda in publike, v kateri sicer ne manjka ropota steklenic, medklicev pa tudi legendarnih vzklikov tipa »a sad (s)vi«, po čemer bi z malce zlobe sklepali, da pač niso dovolj plačani, da bi sami odpeli svoj repertoar.

Unplugged posnet pred dobrim letom v zagrebški Močvari TBF-jem ponudi predstavitev predvsem v malce bolj intimni luči. Čeprav so nekatere komade malce pospešili ali pa upočasnili, tako kot moj večni navdih Odjeb je lansiran, kakšnih večjih sprememb niti ni opaziti. TBF so še vedno stari dobri TBF, odlično uigran in prekaljen bend, ki je očitno našel svojo idealno postavo, znotraj katere udarna trojica Mladen-Saša-Luka delujejo kot nekakšen frontman, odlično podprt z ritem sekcijo in kitaro, in ki jim električni mrk pač ne more do živega. Kar kaže na to, da je njihovo godbo nemogoče zapreti v meje posameznega žanra in da deluje ne glede na okvir, v katerega je vpeta. Jasno je, da so se za vse večne čase zapisali v anale hrvaške muzike pa i šire, tako Fritule niti ni toliko pomemben v glasbenem smislu kot dokument njihovega dela v zadnjih nekaj letih, predvsem v obdobju albumov Maxon Universal in Galerija Tutnplok, ko so iz precej hermetične godbe prvih dveh izdelkov prešli na širšim množicam bolj sprejemljivo, morda malce na škodo eksperimentiranja, a vseeno brez banaliziranja zasnovano godbo. In TBF so bili na odrih vedno odlični, če jim veselja le ni jemal kak ponesrečen dan, in publika, kot so dokazovali na koncertih tudi pri nas, je bila vedno bolj njihov dodatni član kot pa zgolj pasiven opazovalec, kar je glavni čar te plošče.

Perpetuum Fritule je vsekakor odličen izdelek, vreden vse pozornosti, ki ga lahko uporabite tudi kot priročno zbirko njihovih ne samo najbolj znanih viž, temveč kot tudi bistvo benda tako v glasbenem kot tudi v vsebinskem smislu, nabranega na enem mestu, ki pa po drugi strani tudi daje slutiti, da se neko obdobje končuje in ker že lep čas od benda nismo slišali kaj novega, postavlja vprašanje, v katero smer gre karavana naprej. A pozor pri nakupu, album je izšel namreč v dveh verzijah, razlika med njima pa je očitno v tem, da daljša verzija vsebuje celoten koncert na dveh CD-jih, krajša pa zgolj izbor. In če sem iskren, mi takšna odločitev ni ravno najbolj razumljiva. A po drugi strani, zakaj bi si sploh z razlogi belil glavo, naj glasba pove svoje.

Uroš Škrjanc

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.