Opera v Šiški: Therion, Loch Vostok in Leprous

Leprous

Leprous

Ljubljana / Kino Šiška
8. 11. 2010

Ponedeljki so ponavadi dolgi. Začetek delovnega tedna le redkokoga napolni z navdušenjem. Ampak tale ponedeljek je bil drugačen. Ta ponedeljek se je v Kinu Šiška v Ljubljani oglasila švedska skupina Therion ter s seboj pripeljala še zasedbi Loch Vostok in Leprous, obe predstavnici progresivnega metala. Prvi delovni dan v tednu očitno le ne bo tako slab. Therion so se po dolgem premoru spet pojavili na odru in predstavili svoj najnovejši album Sitra Ahra. Večer je obetal mnogo in moja pričakovanja so bila velika. Še posebej sem se veselil petja vokalov, saj novi album skupine prinaša s sabo izjemno kvalitetno dozo le-tega.

Pa začnimo na začetku. Ob osmih so na oder pred približno osemdesetglavo množico stopili švedski Loch Vostok. Skupina je kljub še zaspani publiki predstavila energičen nastop. Pohvaliti gre vokal, ki je v isti pesmi sposoben lepega, čistega melodičnega petja in pa globokih tonov, ki jih spremlja hitro nažiganje kitar. Na trenutke je pevec iz sebe spravil tudi hardcorovski scream. Pri zadnji pesmi pa je priskočil na pomoč še basist z odličnimi grovli. Glasbeno je skupina všečna mešanica jasnega in počasnega igranja ter hitrega nažiganja. Zelo dober nosilec melodičnega dela pri tej skupini so klaviature, ki so večkrat prišle do izraza. Pohvaliti gre tudi bobnanje v skladbi A Mission Undivine, v kateri so servirali še solidno kitarsko improvizacijo. Na žalost je bil kitarski del večino časa dokaj neopazen. Pri pesmi, namenjeni dekletom, se je glasba malce tepla s petjem, ampak nič tragičnega. Skratka, poskrbeli so za zelo dober začetek večera.

Prvi predskupini je sledila še ena skupina s severa, in sicer norveški Leprous. Fantje so na pogled izpadli malce čudno. Mogoče je bil to pobriti basist brez majice ali barvite tesne hlače, mogoče tudi višinski deficit postave fantov. Nekaj na njihovem izgledu je v meni zbudilo misel: "No, pa me res zanima, kaj bo to". Petje kitarista in klaviaturista me ni pretirano navdušilo. Slednjega vokal bi človek hitro zamenjal za ženskega. Kitarski del se je ponašal s hitrimi in jasnim igranjem. Tukaj gre omeniti izstopajočo pozicijo bas kitare, ki je pri večini pesmi v ospredju. Slišali smo tudi nekaj novih skladb, njihova izvedba je bila zelo všečna. Nažiganje je zadovoljilo publiko, ki je že nestrpno pričakovala glavne izvajalce.

Kdor čaka, dočaka, in tako so pred publiko so stopili Therion. Iz megle se je pojavil Cristofer Johnsson, edini originalni član. Spremljali so ga: vokalista Thomas Vikström in Snowy Shaw, Christian Vidal na kitari, basist Waldemar Sorychta in Johan Koleberg na bobnih. Češnjica na torti pa sta bili pevki Katarina in Lori. In kako bi se lahko drugače začelo kot s pesmijo Sitra Ahra. Vikströmova pesem je bila uvod glasbeni izkušnji, katere ne bomo tako hitro pozabili. Celotna predstava je imela močan operni pridih. To se je odražalo tudi v oblekah in igranju pevcev. Najbolj mi je s tega vidika ostala v spominu pesem Hellequin, pri kateri so začeli z zborovskim petjem na dvignjenem odru in končali v maskah. Kaj lahko rečem o petju … Kombinacija Snowya in Vikströma je zmagovalna. Vokala se dopolnjujeta in tvorita dobro mešanico. Snowy izvaja odlično raskavo nizko petje kot za šalo, Vikström pa z udarnim globokim vokalom vnese veličastnost. Tudi pevki sta občudovanja vredni, tako z vizualnega (dekolteji) kot tudi z vidika njunega talenta. Mogoče bi lahko ena izmed njiju sicer malce izpilila klavirsko igranje. Večina nastopa je posvečena prav petju in soliranju kitar. Ko sem slišal slednje, sem razumel, zakaj je Johnsson le z odprtimi usti gledal, ko je Vidal prvič zaigral pred njim. Vidalova improvizacija daje glasbi razgibanost in blagodejno deluje na ušesne kanale. Johnsson je v primerjavi s tem na začetku izpadel bolj zadržan. Ta vtis se je takoj spremenil pri pesmi Land of Canaan. Tukaj je fokus prešel na njegovo hitro igranje. Bobni in bas padeta pri novejših pesmih bolj v ozadnje, ampak sta še vedno nepogrešljivi del glasbe. Poljski basist Waldemar Sorychta je nadomestil Nalle Påhlssona in svoj del odigral suvereno ter brez napak. Nastop je prav tako dopolnilo Vikströmovo igranje na flavto. Od pesmi smo bili deležni tako novega kot starega. Večina je bila z novega albuma, na srečo pa ni manjkalo tudi starejših klasik. Tako smo slišali Dies Irae (cover Mozarta) in pa legendarno ter odlično izvedeno pesem Lemuria. Na koncertu je bila publika resda zelo zadržana, ampak se je energija proti koncu stopnjevala in seveda priklicala skupino nazaj na oder. Končali so s pesmijo To Mega Therion in skupinskim priklonom.

Že dolgo nisem šel na opero, ampak ta koncert je bil zelo dober nadomestek.

Tekst: Miha Mele
Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.