Knjiga Angelov v klubu nad Ljubljano

mycale_02

Ljubljana / CD / Klub CD
9. 11. 2010

Mycale so Basya Schecter, Ayelet Rose Gottlieb, Malika Zarra in Sofia Rei Koutsovitis. V torek so gostovale v Klubu CD in predstavile pesmi, ki so nastale ob združenju teh štirih raznorodnih vokalnih umetnic z enajstimi kompozicijami Johna Zorna (ter njegovim, tokrat baje zelo involviranim, mentorstvom). Te je skupaj s cca. tristo ostalimi Zorn pred nekaj leti prav na hitro zložil in združil pod imenom Knjiga angelov (druga knjiga Masade). V zadnjih letih je te komade interpretiralo do sedaj šestnajst zasedb, ki pa vse res niso dosegle imaginativnih standardov avtorja komadov, in nekako se zdi, da je prva serija masad (v njej je bolj ali manj regularen kvartet ornettovsko klezmaril sem ter tja) precej bolj izstopala v tedanjem glasbenem dogajanju. Vseeno serija ponuja kar nekaj presežkov in del teh smo imeli v zadnjem času možnost slišati tudi pri nas; pred dobrima dvema letoma je konec septembra v Klubu CD gostoval fenomenalni Jamie Saft Trio, na lanskem Ljubljanskem Jazz festivalu pa so Martin Medeski & Wood raztrgali Križanke. Takrat je igrala tudi zasedba The Dreamers, ki je prav tako prispevala k seriji Knjige angelov, a katere prispevek je vse preveč generičen.

Vokalistke, ki sodelujejo v projektu, so skupaj že skoraj kičast multuikulti. Izrael, Maroko, Argentina, Brooklyn … Sliši se ko nabor najprezentnejših glasbenih oz. kulturnih vplivov v Zornovem opusu: arabska, židovska, ameriška in južnoameriška muzika. Verjetno je namen takšnega nabora muzičark kontrastna sopostavitev njihovih specifičnih glasbenih izrazov, in nemara naj bi komadi projekta Mycale zveneli kulturno raznolično v enosti koncepta. A se, tako se mi zdi, stvar ni ravno izšla in tako, kot mi je pred časom predstavljal rahel problem njihov plošček, sem približno toliko v dilemi tudi glede tokratnega koncerta. Ali gre za pre-všečen dolgčas, za brezosebno eklektiko, za izredno milozvočno godbo, za ravno še dostojanstven kič ali za res izvirno – a capella – izvedbo prežvečenih obrazcev, ki s tem zadobijo nekaj suverenosti in opravičila. Človek bi za plošček nemara rekel, da gre kar za vse naenkrat; ob vsej njegovi anemičnosti je izredno poslušljiv, komadiči gredo hitro v uho in so narejeni iz relativno (no ja…) svežih harmonskih potez. A kaj, ko je tako … tight. Preproduciran. Zategnjen in hermetičen …
Na koncertu se je z živim nastopom zgornji problem vsaj deloma razvezal. Občasno si kje zasledil drobne napakice, komaj opazne intervencije ter živost nasploh, skorajda si slišal dih, ki je produciral vokal in glasbo. A po drugi strani – vendarle se je poslušalo pretežno Mycale. Punce so vseskozi evocirale vokalno muziko kakega Bobbya McFerrina, in mehka ter pridušena zvočna slika ti ga vsekakor ni dala pozabiti. Bil je prepojen z izrazitimi folk obrazci, ki so v to sliko sedli ko ata na mamo in so deloma izvirali iz glasbenih tradicij udeleženih vokalistk, deloma pa iz aktualnega glasbenega uma avtorja komadov. Komade so pele v večih jezikih (yiddish, francoski, arabski, španski, še kaka), ki so se prepletali z nejezikovnimi zvočnimi prvinami. Svoje zvočne linije so pletle v kratke in všečne komadiče, ki pa so bili strukturno sicer zelo elaborirani. Šlo je pravzaprav za podobno logiko prelomov, citiranj, vozljanja in preskokov, katere Zorn uveljavlja v svojih radikalnejših delih, a ki so s prav tem projektom dobili svojstveno milino in gladkost prehodov. Ta gladkost je deloma verjetno utemljena v istorodnosti vseh štirih inštrumentov, kar v tovrstnih muzičkih zasedbah ni redna praksa; ne glede na funkcijo vokala – ritem, melodija, podpora ali kaj tretjega – gre v končni instanci vendarle za šolan in obvladan ženski vokal.

Skratka, res je bil vsak komadič posebej prav simpatičen. Všečen, berljiv, v sebi kompleksno postavljen in sonično prijetno božajoč. A žalibog je končni vtis, da nismo šli nikamor. Da smo imeli vajo na mestu; tehnično soliden in emotivno evokativen kos muzike, ki pa v samem trenutku izvedbe ni niti izzival, kaj šele presegel svoje dispozicije. To je še dodatno poudarila ena od solo izvedb (vsaka od deklet je izvedla še en solo komadič iz svojega glasbenega miljeja); ko je ena od izvajalk improvizirala na klasičnem argentinskem komadu, mi je moč in čustvena valenca njenega glasu enkrat in edinkrat na koncertu naježila kocine. Nekje med izvedbo jo je zaneslo, in barva in tekstura njenega vokala je nenadzorovano vztrepetala; šele tu je prišla na plano njena kulturna idiosinkratičnost, h kateri je Zorn verjetno meril, ko je sestavil bend, a ga je – vsaj tako se zdi – zadušil s svojo prezenco.

Skratka, pre-pravilno. Sproščujoče in neobremenjujoče; multikulti pop (če nam je že ravno umrla multikulti družba), kakršnega serijalka Cankarjevih torkov verjetno potrebuje za vsaj simbolno pokritje svojih večidel na tričetrt praznih presežnih godbenih večerov.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.