‘I’m for real’ – Tricky v Kinu Šiška

Tricky_111110_02

Ljubljana / Kino Šiška
11. 11. 2010
Pa smo ga dočakali. 15-let po izidu prvenca Maxinquaye se je bristolski mračnež Tricky oglasil tudi v naši prestolnici. Vsaj deset let prepozno, so pametovali dežurni ciniki, in deloma jim lahko pritrdim – a le deloma. Trickyjeva najbolj potentna in kreativna leta verjetno res segajo v drugo polovico devetdesetih, ko je z albumi kot so Maxinquaye, Pre-Millenium Tensions in Angels with Dirty Faces zgradil mračen svet, sestavljen iz počasnih, zakajenih beatov in duševnih obsesij ter tako postal eden izmed najpomembnejših izvajalcev takratnega časa –  ampak, ker sta bila zadnja dva albuma (Knowle West Boy in Mixed Race) dovolj dobra približka stare vitalnosti, je bil obisk njegovega koncerta v Kinu Šiška vseeno obvezen. Pa deset let gor ali dol!
Koncert je bil razprodan, pred nastopom bristolske ikone je obiskovalce zabaval didžejevski tandem, ob desetih pa se je začelo zares. No, skoraj. Še pred začetkom smo namreč  s strani napovedovalke dobili nekaj brezplačnih verzov poezije, katerih namena nisem uspel razvozlati, je pa dotično dejanje naletelo na odpor in negodovanje prenekaterih obiskovalcev koncerta. Po poeziji so iz zvočnikov zadoneli hip-hop beati  in na oder se je primajala četica glasbenikov. Prepustili so se težkim beatom, se zvijalli, nato pa so basistka, kitaristka in bobnar zavzeli svoje položaje in ob spremljavi klaviaturista začeli igrati. Skupina je začela z inštrumentalnim komadom, ki je z nenehnim vračanjem na prepoznavno temo dvigoval napetost, vzdušje in seveda pričakovanja. Tricky pa se ni dal motiti. Še vedno se je sprehajal po odru sem ter tja, čakal na pravi trenutek, medtem pa še pokadil enega krepkega, ta zelenega. In potem smo končno dočakali njegov prepoznaven glas: globok, hrapav, z barvo bolnika, ki so mu ravnokar odstranili pljučno krilo. Tricky ni ravno najbolj tehnično podkovan pevec, a ta primanjkljaj več kot odlično uravnava z ekspresijo in prezenco na odru.
Tricky je v bistvu zmagal, še preden je sploh stopil na oder. Ni se prišel dokazovat, ampak le potrdit svoj položaj. Sproščeno se je gibal po odru, zaklinjal nevidne sile, se samoljubno prijemal in dal vedeti, da ima vse pod nadzorom. Ja, izpadel je samovšečno in »pozersko«, a to je le del Trickyjeve »fame«, lastnost, ki jo dobiš v paketu z glasbo. »Šiško« je z lahkoto obvladoval, dovolj je bila samo gesta z roko, enostavno naslavljanje obiskovalcev, in ti so mu vrnili tisočkratno, ga potrdili in mu dali vedeti, da je »glavni« – in mu zaradi tega tudi marsikaj oprostili: recimo na trenutke šibko pevko Franky Riley, ki se je v klasikih s prvenca (npr. Black Steel in Overcome) enostavno izgubila; ali v nekaterih primerih nepotrebno podaljševanje komadov (npr. zaključna pesem prvega dela nastopa The Vents), ki je delovalo kot samo sebi namen oziroma kot zavestno zavlačevanje, med katerim je lahko Tricky v miru »skadil do konca«; ali pa npr. wtf moment večera, ko je na oder povabil obiskovalce, iz zvočnikov pa je zazvenela do smrti zlajnana pesem Ace of Spades skupine Motörhead. Obiskovalci na odru so se ob zvokih tega klasika razživeli in začeli z z divjim rajanjem, ostali pa smo to privatno žurko le nemo opazovali in potrpežljivo čakali, kdaj se bo koncert nadaljeval. Ravno ta poteza je za nekaj časa prekinila fluid med njim in publiko ter okrnila sliko, ki jo je Tricky vzpostavil na začetku.
Prvi del koncerta je trajal 70-minut, sledil je bis, v katerem se je spet zgodil desant na oder, a tokrat vseeno malce bolj v kontekstu. Odrski zavojevalci so se kot verniki zbrali okoli mračnega pridigarja in se prepustili njegovi maši. Na koncu je Tricky nekaj ljudi tudi objel, jim pomagal z odra ter koncert zaključil. Prižgale so se luči in verjetno smo prvič v Trickyjevi glasbi dobili »luč na koncu predora«.
Koncert je trajal dobro uro in pol, v tem času pa nam Tricky ni prodajal samo počasnih in zamaknjenih spoznanj trip hopa, ampak tudi badass hip hop ter izrazit bluz. Skupina je bila dobro uigrana, prednjačili pa so predvsem čvrsti bobni, ki so že kar monolitsko udarjali po nas. Manjkalo je edino še več  starejših hitov (npr. Christiansands, Tricky Kid, For Real ali Broken Homes), sicer pa veliko »jamrali« ne bomo. Kakorkoli že, Trickyjevo ime lahko zdaj mirno prečrtamo, v goste pa povabimo še zadnje ime velike bristolske trojice: Portishead!
Tekst: Matjaž Gerenčer
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.