Hipster jazz v Klubu Cankarjevega doma – Aronas

aronas_01

Ljubljana / CD / Klub CD
26. 10. 2010

Ob napovedi benda Aronas je bilo težko slutiti, kaj pričakovati. Jazz + punk + dance je sicer privlačna PR skovanka, a kaj več od blagoglasnosti ne da. In če bi že kaj vendarle lahko štelo pod ta označevalec, nenazadnje verjetno niti ne bi prišlo v shemo odličnega, a vendarle zmerno konservativnega programa Cankarjevih torkov. No, youtube raziskave so razkrile nič posebej radikalen bend, ki pa je prejšnji torek ob nastopu v Klubu Cankarjevega doma že takoj ob prihodu na oder razkril, da nekaj veselja do motenj v konvencijah vendarle ima. Trashy estetika njihovega imidža (irokeza, zlatni lanac, funky očala, pajkice) je sicer verjetno bolj del sledenja trendom londonske hip srenje kot kak posebej artikuliran statement, a je vseeno skupaj s sorazmerno mladostjo vseh štirih izvajalcev nekako obetala živahno koncertno izkušnjo.

Aronas so v zasedbi tokratne permutacije zasedbe (bend je v novozelandski formaciji, od koder sicer izvira, namreč povsem drug) vodja, pianist in baje že od mladih nog prodigalni Aron Ottignon, basist Jonathan Harvey ter še dva perkusionista, Aron Ilsar in Sam Dubois, ki poleg operira s steel pan & log bobni. Ta slednji je imel med inštrumentarijem skrito še nekaj, kar je – kaj pa vem, nek elektronski synth ali pa take čisto male in perverzno zveneče orgle. Posneto imajo eno ploščo, in sicer Culture tunnels (2007); sicer še ne najbolj zveneč bend sceni se zdi, da bodo z naslednjimi opazno zapluli po glasbenih vodah.

Kar igrajo je živahna fuzija groova z drvečim jazzerskim pianom in močno tolkalko sekcijo. Poleg jazza inkorporirajo še razne tribalne ritme, karibske melodike, afrobeat in nemalokrat povsem straightforward plesne ritme. Njihovi komadi so živahni organizmi z zelo raznoliko dinamično sliko, v kateri se ritmični modusi nepričakovano in vendar gladko menjavajo, te pa včasih ritmično in drugič izrazito melodično spremlja in vodi Aronov klavir. Njegovo igranje je prosto tekoče, pa vendar docela kontrolirano in tudi točno sinhronizirano. Melodične sheme skoraj-da lebdijo v zraku, medtem ko je pod njimi drnec ritmičnega trojca (ter zvokov iz neznanega vira aka pervo-orgel). No, tudi sam Aron je dobršen del časa v zraku, saj očitno igra s tolikšno (ekscentrično) strastjo, da ga med prebiranjem tipk večkrat vrže na noge ali v ples.

A pri Aronas vseeno ne govorimo o kaki laidback groovijadi. Še vedno držijo ravnotežje med posebno sorto glasbene tenzije in triki lahkotnejših konvencij. Še najbolj spominjajo na kakšne Medeski Martin & Wood ali na – pravzaprav bolj na te – The Bad Plus. S slednjimi jih druži neka določena podobnost v zvoku in funkciji klavirja (četudi je badplusov pianist Ethan Iverson vseeno neprimerno zanimivejši), in reči je treba, da je tudi Billy Martin ritem-mašina povsem druge klase. A česar oboji nimajo je… no, metaforično rečeno – London. Resda je Aron Novozelandec, a vendar se zdi, da njihova glasba izžareva estetiko in življenjski patos velemestne hipsterske scene. Plesni in veseljaški moment tako ne trpi na račun jazzovske konvencije, pa tudi ne obratno. Njih eklektika in sproščenost ne banalizira resnosti godbe, in (predvsem) Aronovo pletenje je izvrstna muzika.

Sicer pa je – za konec, ker sem pozabil omeniti sproti; oz. – kot se reče – last but not the least, kot gost je v dveh komadih nastopil še Boštjan Gombač. Tu ni vredno izgubljati besed, Boštjan je izvrsten in izviren glasbenik ter zelo efektiven del bilokakšne zasedbe, in skupaj z njim so za konec odigrali en (odličen) komad, ki je bil nekakšen bukolično-keltski twisted afrobeat tutifruti. Še malo pred tem so s sorazmerno malo truda ob enem komadu v ples spravili vsaj polovico prisotne publike. Ker govorimo o Cankarjevem domu, jazzerski publiki in treznem torkovem večeru, seveda govorimo o zavidanja vrednem dosežku. Spomnimo, da je do tega pred časom Roberto Juah Rodriguez prišel s precej več truda, vzpodbujanja in nenazadnje rotenja publike, naj vendarle zmiga svoje riti.

Skratka, res fajn smo se imeli.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

 

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.