Free Energy – Stuck on Nothing

Free Energy – Stuck on Nothing

Free Energy – Stuck on Nothing

2010, DFA Records / Dallas

Zaprite oči in si predstavljajte, da se vozite po cesti, ki ji ni videti konca, okoli pa se na vse strani razprostirajo zeleni travniki. V avtu je še par dobrih kolegov, mogoče punca ali fant, ali pa je na sprednjem sedežu le zvesti domači pes, ki zadovoljno moli jezik iz ust. Kakorkoli že, vreme je sončno in toplo, streha vašega kabrioleta je zložena in pospravljena, veter piha skozi lase, sončna očala na nosu pa okolici dajo prijeten poletno-rjavkasti odtenek. Ne veste, kam peljete, veste le, da ste za mesec ali dva lahko povsem brez skrbi, z dobro družbo na road-tripu v neznano, kjer se lahko pripetijo vsemogoče čudovite stvari, preden se je potrebno vrniti v siv vsakdan. No, in sedaj vprašanje: kateri CD je v avtoradiu, kaj je soundtrack vašega pravljičnega potovanja?

Že res, da so okusi različni in da bo vsak prisegel na sebi ljub žanr ali izvajalca, vendar če ste v dvomih, kaj izbrati, ali pa bi radi poskusili kaj novega, ne morete zgrešiti s Stuck on Nothing, prvencem ameriške skupine Free Energy. Tako neobremenjenega, preprosto zabavnega albuma namreč ni bilo že (pre)dolgo časa. Fantje brez pretencioznosti sproščeno igrajo lahkoten rock, ravno dovolj indie, da niso pop, in ravno dovolj pop, da niso indie, vmes pa pletejo zgodbe o road-tripih, prvih ljubeznih in mladosti, ki bodo ob poskočnih ritmih vsakomur prikradle nasmeh na ustnice. Da o hecnem poplesavanju oziroma opletanju z glavo v avtu sploh ne govorim.

Na tej stopnji bi se lahko poglobil v analizo same glasbe – vplive glam rocka sedemdesetih v kitarskih riffih, masivno bobnarsko podlago komada Bang Pop, produkcijsko mešetarjenje LCD Soundsystem-ovskega Jamesa Murphy in podobno. Ampak za Stuck on Nothing bi bilo to čisto odveč, če ne celo neupravičeno suhoparno. To ni plošča za analiziranje, temveč za poslušanje in uživanje, pri tem pa je povsem postranskega pomena, po kom se Free Energy zgledujejo ali iz katerega obdobja je instrumentalni zaključek Bad Stuff-a. Važno je, da gre glasba hitro v uho in poslušalca poživi s počitniško energijo (ha, free energy!), vseeno pa nudi dovolj globine, da bodo tudi zahtevnejši našli nekaj zase. Naj vam povem, da fantje vejo, kaj počnejo, odkrivanje vseh skritih čarov ploščka pa prepuščam vsakemu posebej. Ne bo vam žal.
PS – dobro, en namig: ob Bang Pop v avtu šipe dol, volume do konca in na ves glas pritegnite refrenu, četudi le na poti v službo. Pa kaj potem, če vas bodo bežni mimoidoči čudno pogledali, dan bo zagotovo lepši.

Daniel Sheppard

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.