Detonator – Moje pesmi, moje s(r)anje

Detonator - Moje pesmi, moje s(r)anje

Detonator – Moje pesmi, moje s(r)anje

2001, samozaložba    

Po skrivnosntih poteh podzemlja je do mene prišel tale album. Zaradi spleta okoliščin preztri izdelek, posnet leta 2001, je delo Rottnesta, Martina Mastnaka, ki je avtor glasbe in tekstov, medtem ko je pesmim glas posodil Actooon, kar je psevdonim starega mačka domače rockovske scene Aleksandra Cepuša. Kmalu je bilo jasno, da sta oba avtorja na njem pustila srce in da se bom okopal v švicu trpljenja teh dveh organov. In da bom pri tem užival.

Albumu zalet dajejo linije grungea, alternativnega rocka, z občasnimi izbruhi hrupne melodičnosti Sonic Youth, Nirvane in punkovskih rifov. Široka razgledanost Mastnaka po svetu mračnjaškega podzemnega rocka je jasno razvidna. Vsemu skupaj daje pečat gotsko obarvani glas Actooona, ki mestoma vzbuja rahlo aluzijo na Iana McCullocha. Ta  smrtonostna kombinacija vzbuja občutke hude tesnobe in brezizhodnosti, veliki izbruhi melodije pa mu vseeno dajajo občasne prebliske optimizma, ki pa v vnovični črnini zato izzvenijo tragično. Spoštovanja vredna je svetovljanjskost zvoka te skupine (če imamo v mislih leto njegovega izida). Omenil sem že v naraščujoči krivulji vzpenjajočo se moč pesmi in res prva, Hip, kljub specifični karizmi ne izkoristi vsega svojega potenciala. Ta rahla nedorečenost v sicer razvidnem talentu in kakovosti se nekako ohranja do četrte pesmi (Jaz kdo). Ta del albuma vsebuje nekaj resnično vrhunskih elementov (soundgardnovske vokalne linije, spretno rokovanje v nekaterih delih besedil, dodelani refrenski rifi), prelom pa se zgodi na peti skladbi, Omami, z džankijevsko tematiko. Pesem je baladne narave in nudi izjemno subtilen vpogled v nasprotujoča si čustva zadrogiranosti. Razkol med užitkom in destruktivnostjo početja v nas pusti močno sled. Je ena najboljših na albumu. Od tod naprej album daje vtis velike plošče. Naslednja skladba, Tukaj, nosi v sebi celo nekaj sreče (ljubezenske), pomešane z grenkobo, odlično izpeljanega refrena pa se ne bi sramoval noben veliki band v žanru. Poslušalec dobi občutek, da je bil prvi del le priprava terena, groteskno zapeljevanje, namenjemu zdajšnjemu globokemu zarezu v globino človeškega čustvovanja in njegovih blodnjakov. V skladu s tem na vrhunski nivo preidejo teksti, glasba dobi dodatne plasti, s tem pa jih omenjeno prinese tudi vzdušju. Predzadnji Stari hrast je obdelava Cankarjevega motiva, spominja po zunanji obliki in temačni melanholiji na Joy Division, njegovega teksta pa se ne bi sramoval niti Ian Curtis. Zaključna D-gene-racija ravno tako spomni na Joy Division v njihovih divjejših oblikah.

Huh, pa smo že na koncu in vleče nas nazaj k začetku. Skupaj z ozadjem nastanka plošče, ki mi je prišlo na uho, in naj ostane nerazkrito do kakšne druge priložnosti, ima Detonator vse lastnosti t. i. kultnih albumov – je odličen, globok, nabit s čustvi in nekoliko skrivnosten. To, da sem ga prejel prepojenega z nafalinom, pa mu daje novo dimenzijo in še krepi zadnjo lastnost v nizu prej naštetih. Zmaga! Soundtrack za jesensko odmiranje.

                                                                                                          MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.