Damir Avdić ponovno navdušil v Škofji Loki

Bakalina

Bakalina

Škofja Loka / Pri rdeči ostrigi
29. in 30. 10. 2010

V MKC Pri rdeči ostrigi v Škofji loki se je pretekli vikend odvijal glasbeni festival, ki je na enem odru v dveh dneh ponudil obilico dobre drugačne glasbe. Bakalina, Coma Stereo, Žen in Damir Avdić so v petek zatresli staro vojašnico in pod streho spravili prvo polovico dogodka z uradnim imenom In memoriam prof. Peter Hafner #2.

Večer sta začela Bakalina. Duet iz Čadrga s harmoniko in vokalom ter besedili v narečju, ki bi spadal v predalček skupaj z Iztokom Mlakarjem ali Uršo Ramoveš, pri katerih imaš občutek, da nekako bolj umetno ohranjata pri življenju staro narečno besedo, ali pa morda bolj z Branetom Frlicem iz Poljanske doline, ki je svojim bluzzom pripovedoval o tem, kako in kaj je bilo na Poljanskem svoje čase, in še nekaj let nazaj polnil ušesa poslušalstvu. Bakalina. On na vokalu vedno znova rad pove, da je kmet, ki ga sicer vsi jemljejo malo z rezervo, pa nič hudega, saj kot pravi, smo vsi malo kmetje, saj ima vsak vsaj malo vrtička, če ne to, pa vsaj mačko doma. Pa nikoli zares ne veš, ali je vse skupaj zrežiran nastop ali tisto pravo, pristno … na koncu se že zaradi odlične izvedbe moraš odločiti za to, da jima verjameš. Ona na drugi strani drži distanco do zabavljača in ravnoteži predstavo.

Mariborski Coma Stereo ponujajo različico art rocka. Odlična izvedba in odličen nastop. Za moja konvencionalna ušesa sicer nevšečen vokal in preveč igranja z mikrofonijo, ki je sicer v glasbi že bila velikokrat konstruktivno uporabljena in vključena, vendar je vsaj pri meni meja med zdravo uporabo te »napake« in občutka, da ob tem kot mali otroci ob vsakem hrupu, ki ga lahko proizvedejo, uživajo le nastopajoči, zelo nizka.

Damir Avdič, kot glavni nastopajoči, na svojo željo ni nastopil zadnji. Pred njim je sledil še govor kolega pokojnega Petra Hafnerja, v čigar spomin je bil dogodek organiziran. V začetku le s pomočjo svojega malega Marshalla in mikrofona, kasneje s pomočjo celotnega ozvočenja, nam je uprizoril pridigo z vokalom in kitaro. Ni bilo prostora za aplavze, njegovi verzi so sledili eden drugemu brez presledka, njegova kitara je dopolnjevala brezkompromisnost besedil. Redkim uspe le s kitaro in vokalom doseči tako prepričljivost. Karizma je tisto, česar Damirju Avdiću ne manjka. In stik s publiko. Ne boji se je. Mirno odkoraka z odra med poslušalce in jih nagovarja, provocira, izziva in napada. Publika mu vrača in odgovarja s poznavanjem besedil. Nastop poln energije nikogar ne more pustiti hladnega. Damir Avdič prepriča z besedili, glasbo, nastopom in s karizmo.

Za konec pa še zagrebške Žen, prej poznane še pod imenom Ž/buka. Tri dekleta na basu, kitari, bobnih in vokalu so imela težko delo pojaviti in navdušiti publiko po Avdiću. Na žalost jim zaradi tehničnih težav to ni uspelo. Sama glasba izjemno poslušljiva, vendar najbrž še veliko bolj kot na tem živem nastopu, na posnetku. Vpliv tehničnih težav se seveda ni poznal le na sami izvedbi, pač pa tudi pri volji samih izvajalk. Pa vendar najdimo tudi v tem plus. Naloga izvajalca ni biti presrečen na odru ne glede na okoliščine. OK je biti tudi slabe volje. In to iskrenost premore le malo ljudi. Vse okoliščine so odličen razlog, da dobijo še kakšno možnost, ko jim bo bolj naklonjena tudi tehnologija.

Dvodnevni glasbeni praznik ni imel le funkcije predstavljanja drugačne muzike, temveč tudi ali pa predvsem memorialno nalogo. Organiziran je bil namreč v spomin lani preminulemu profesorju matematike na škofjeloški gimnaziji Petru Hafnerju, ki je zaznamoval generacije dijakov in svoje sodelavce. Ti so bili tudi v velikem številu zastopani med občinstvom. To je tudi botrovalo temu, da je bilo vzdušje, razen ob Bakalini in Avdićevem nastopu, kjer je gručica njegovih zvestih fanov dopolnjevala njegova besedila, bolj ali manj zadržano. Na svidenje drugo leto!

Tekst: MojcA SelaK
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.