Carnaval, Cik-cak, Flipskuj v Rogu – alternativa je služila le sebi

Tovarna Rog / Foto: Milena Rupar

Tovarna Rog / Foto: Milena Rupar

Ljubljana / Tovarna Rog

18. 11 .2010

Sedaj že slab teden nazaj je padla blazno preprosta in v tej preprostosti čudovita odločitev, primerna kriznim časom, ki marsikomu vse bolj kažejo zobe. S prijateljico sva v torbi imeli vsaka svoje pivo, napotili sva se proti ljubljanskemu rimskemu zidu , kjer sva posedali in nekaj časa razpredali o življenju, vesolju in vseh stvareh, ki jih je Douglas Adams veliko bolje doumel in znal posredovati zainteresiranemu življu. Nadvse prisrčen večer je bil, popestren s prav otroškim veseljem nad tem, da se še isti večer udeleživa koncerta v takozvanemu socialnemu centru, centru alternativnih, prostovoljnih in neuveljavljenih dejavnosti. V Tovarni Rog po domače. Nastopajoče ime, ki je vabilo: Carnaval. Deževalo je in med stopicljanjem med lužami sem opazovala odseve nenaklonjenega neba ter v njih kot ponavadi skušala prepoznati kakšen pomenljiv znak vesolja.

Vesolje je (zopet) ostalo nemo, prav taka pa je bila nekaj čez deseto (kar je čisto slučajno bila napovedana ura začetka ropotanja) tudi Rogova koncertna dvorana. Tule moram poudariti, da z vsem srcem in ostalimi zmožnimi notranjimi organi zagovarjam princip trdega dela ter posledičnega uveljavljanja mladih, manj mladih in celo ogabno starih, pop, country in doom metal (ter vseh ostalih žanrov, ki se nahaja med temi skrajnostmi) glasbenih skupin, če le imajo pogum, ustvarjalni presežek, preprosto veselje do svojega početja in neko minimalno stopnjo resnosti pri tem. Iz tega razloga me dogajanje preteklega četrtka zasleduje in pušča grenak priokus, začinjen z razočaranjem. O kakšnem koncertnem dogajanju ni bilo niti ob enajstih ne duha ne sluha, kljub prigovarjanju članom prvega benda pod imenom Flipskuj, da naj začnejo pa kar bo, bo. Argument za zavlačevanje: ni še dovolj ljudi. Ob tem argumentiranju dobim ošpice in sumim, da se hkrati pojavi kak nov zametek čira na želodcu. Če si rekel, da boš ob desetih špilal, špilaj! Logika začenjanja ljubljanskih koncertov (z izjemo nekaterih zlatih organizatorjev, med katerimi prednjači Buba) me vedno bolj bega in beži pametnim razlagam. Koncerti se začenjajo pozno, ker ni še ljudi, ljudje ne pridejo, ker vedo, da se bo koncert pozno začel. Ne bom odkrila tople vode, ampak niso obiskovalci tisti, ki bodo pretrgali ta začarani krog. Obiskovalci imajo namreč pametne stvari za početi in če ga bo kdo, ga bodo bendi, organizatorji in pametni tonski tehniki. Flipskuj so zato iz tega čisto pragmatičnega vidika dobili en velik minus – ker nimajo jajc igrati pred tremi ali štirimi odprtimi ljudmi, ki so jim zares pripravljeni dati priložnost. Namesto tega raje čakajo, da se v dvorano nagnete sicer mala množica ljudi, ki se je naveličala postopati nekje drugje. No ja, ne pozabimo njihovih prijateljev in znancev, ki so menda vedeli tudi, kaj se tisti večer dogaja in za koga se zbirajo prostovoljni prispevki (kar smo nepoučeni izvedeli šele s pomočjo razvite raziskovalne žilice). Pevcu se namreč ni zdelo vredno niti predstaviti benda, je pa dejal: “zbiramo prostovoljne prispevke za tega-in-tega” in menda pričakoval, da bomo ob tem takoj vsi razumevajoče prikimali in težko prislužene dinarje dali na plano. Morda bi me moralo biti sram, ampak ob tem sem obstala, vedno bolj zmedena in hkrati presunjena nad aroganco benda, za katerega prvič v življenju slišim (še vedno smo bili nekaj korakov stran od tega, da pravzaprav slišimo njihovo glasbo). Imela sem občutek, da gre za koncert za njihove prijatelje in človek se tako skorajda počuti kot vsiljivec. Ob vsem tem je njihova glasba izpadla nepomembna, neprepričljiva in neinovativna – neka pričakovana kvazi-sodobna rock forma z naštudiranimi akordi, sicer zanimivo liriko, ki pa ob medli, repetitivni podlagi brez pravega smisla nekako zvodeni.

Flipskuj so si za svoj nastop utrgali zelo lepo uro in nekaj čez polnoč je sledila skupina Cik-cak, do katere ni bilo predispoziranih zamer, poleg tega pa so furali en tak lušten jazzič, ravno prav čvrst in groovy, kar sicer ni ravno po mojem okusu, a se je vse skupaj sprevrglo tudi v precej udarne ritemske eskapade z ravno prav težkim basom in mogočno celostno zvočno podobo. In po vsem tem so ob kakih pol dveh zjutraj na vrsto prišli Carnaval … Vmes so že skorajda ušli iz zavesti, za nekaj časa so vmes prevladala čustva zmedenosti, preizpraševanja namenov in že tlečega razočaranja. Okrog pol dveh zjutraj je ta stoner rock mašinerija le dobila svoj prostor pod stropom, a tisti srečneži z jutranjimi službami smo lahko le še z napol odprtimi očmi pogledovali na uro in preračunavali že tako kratke ure spanca.

Kapitalizem je sicer krut in nefleksibilen sistem, ki poleg drugih zablod posamezniku pušča odločno premalo svobodnega razporejanja časa (sploh, če se mu uspe oprijeti kakšne zaposlitve), a bi kak vsaj minimalen kapitalistično-birokatski prijem pri temle dogodku morda bolje opravil svojo nalogo predstavitve treh sicer čisto spodobnih skupin zainteresirani publiki – pa kaj potem, če bi se izkazala za maloštevilčno. Prevelike ambicije so namreč pokopale že marsikateri sen in čisto nič ni narobe z igranjem za dva obiskovalca in tonskega tehnika. To je lekcija, ki so jo Flipskuj morda kdaj že dobili pa niso upoštevali, Cik-cak so se znašli nekje vmes, Carnaval pa so po svojih besedah odigrali odličen špil, ki ga nis(m)o v celoti pokonzumirali vsi, ki smo si tega želeli. Carnaval vsekakor še dobijo priložnost, predvsem zaradi žanra, ki pri nas ne cveti ravno, ob priliki morda tudi Cik-cak še pridejo na vrsto, Flipskuj pa dobijo en velik vprašaj, kar se tiče njihove glasbe, kar se tiče odnosa, pa kar eno navadno črno piko – tako še iz socializma.

Nina Hlebec

Povezani članki: