Avtocesta med zvezde – Caribou v Kinu Šiška

caribou_05

Ljubljana / Kino Šiška
7. 11. 2010

Eden od zanimivih in splošno znanih podatkov o Danielu Victorju Snaithu je, da je doktor matematike. Če poiščemo vzporednico metodičnosti večini populacije monotoni znanosti v svetu glasbenih žanrov, bomo morda najprej pomislili na tako imenovani krautrock. Ravno ta del popularne glasbe služi kot eden temeljnih navdihov pri ustvarjanju omenjenega učenjaka, ki je širnemu svetu bolj znan pod psevdonimom Caribou. Ta vpliv še zdaleč ni vse, kar najdemo v njegovi glasbi, vendar je na nedeljskem koncertu v Kinu Šiška, na navdušenje fanov tovrstne glasbe, prišel še posebej do izraza.

Veliko je bilo slišanega o izjemnosti Cariboujevih nastopov v živo, kar je bila morda ena od spodbud za lepo popolnjenost Katedrale. Za ogrevanje je poskrbel domači dvojec Lo-Hi-Fi, ki sem ga po spletu okoliščin zamudil. Če sodim po studijski plati, je njuna glasba zanimiva različica eksperimentalne elektronike in trip hopovskih prijemov, ki se k Cariboujevi zvočni podobi lepo prilegajo. Na srečanje torej …

Zvezde večera so na morebitno posebnost opozorile že z nestandardno postavitvijo. Člani so bili namreč postavljeni tesno skupaj, v obliki kvadrata, pri katerem je vsak predstavljal eno oglišče. Razpoloženim iskalcem metafor bi se ob minimalistični vizualizaciji na platnu morda utrnila zamisel o vogalih hiše sredi pustega naravnega okolja, v katero barvitost in čarobnost vnaša ravno ta samostoječa stavba, iz katere prihaja v svet cela paleta v ekstravaganco zvoka oblečenih čustev. Prvo opozorilo našim ušesom je predstavljala organska zastopanost in udarna moč bobnov, ki so bili verjetno ključni inštrument koncerta. Druga pomembna sestavina so bili izleti v eksperimentalne vode, ki so ponudili nov, še širši in ekstatičen vpogled v glasbo Caribouja. Obe omenjeni komponenti sta se medsebojno povezovali.

Prvi del koncerta je bil v znamenju omenjene kozmične glasbe, ki so jo v svet ponesli nemški junaki eksperimentalnega rocka v 70. letih prejšnjega stoletja. Bobni kot najpomembnejši element te preobrazbe so dajali moč udarnemu motorju avtomobilskega ritma, melodične eskapade na čelu s kitaro, elektronsko instrumentalizacijo in nezamenljivim Snaithovim vokalom pa so predstavljale gorivo za nenavadno napravo, v katei se je avditorij odpravil med pisane zvezde. Osebno sem resnično vesel, da sem imel možnost doživeti del glasbene zgodovine, ki ga zaradi svoje mladosti v času njegovega vrhunca nisem mogel. Seveda, s temeljno Cariboujevo osebno noto. V nadaljevanju se je glasbena razprostrtost igranja še razširila do čisto zahodnih območij rockovskega divjanja, po elegantni potki skozi umirjeno indiejevskost in nazaj, skozi kar je bil zajet velik del Cariboujeve kariere, čeprav je glavnino komadov predstavljal repertoar z letošnje plošče Swim. Ta je tudi v dolgem bisu, ki je bil čudovita in razpotegnjena obdelava Sun, pravi povzetek koncerta za saldokusce, tudi zaključila večer. Za moje pojme še prehitro. Krivde za to nikakor ne valim na band, ampak na relativnost svojega dojemanja časa. Očitno je omenjena ekspedicija potovala skozi vesolje s svetlobno hitrostjo. Nekaj novega.

Tudi v mojem dojemanju glasbe. Ta koncert ga je namreč zame razširil, poglobil, nasploh podimenzioniral. Mislim, da nisem preveč prijazen kot je bučni in razploženi publiki sugeriral Snaith …

Tekst: MS
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.