Žanrska eksplozija v Channel Zero – Tweak Bird in Zmajev rep

tweak_bird2010_07

Ljubljana / Metelkova mesto / Channel Zero

Vstopnina: 10 €

15. 10. 2010

Trajalo je vsaj kako uro po koncertu, da je malenkostno odjenjalo šumenje v ušesih. Vožnja domov je potekala pod vplivom prijetnega gomazenja, povzročenega z neposrednim napadom na vsa čutila, prvenstveno sicer na sluh; oblačila, lasje in praktično vse, kar ima človek lahko na sebi, pa je bilo oplemeniteno tudi s nezamenljivim vonjem po Metelkovi, ki ga ne boste našli nikjer drugje na svetu. V Channel Zero sta se tokrat predstavili dve zasedbi, za kateri se zdi, da se napajata na precej različnih glasbenih virih. Kar samo po sebi niti ni slabo. Kontrast med skupinama je po eni strani sicer dal zanimivo noto večeru, po drugi pa je nastop predskupine marsikoga še vedno pustil stati pred vrati prizorišča. Nikoli izčrpano prekletstvo predvozačev.

Kot prvi so namreč nastopili Zmajev rep, štiričlanska zasedba, kjer sicer muzicirata brata Drašler, obstoječa tudi v Balžalorsky/Drašler 3o, ki so februarja letos nastopali kot predskupina japonskim Mono v Menzi pri koritu. Pri Zmajevem repu že od samega začetka ni šlo za nikakršno posiljevanje ali izrabljanje katerekoli glasbene forme. Štiričlanska zasedba sploh nikoli ni poskušala s preigravanjem priredb drugih skupin, temveč so vztrajno (in uspešno) iskali svoj glasbeni izraz, ki se je zadnja leta ustalil nekje med (post) rockom in jazzom, tokratni nastop pa je jasno dal vedeti, da predvsem pri slednjem. Močna ritmična sekcija in groovy kitarske eskapade, podprte s klaviaturami, so tiste, ki so pričakovali nekaj melodično udarnega, pustile na hladnem pred vhodnimi vrati. Tisti, ki jim tovrstni zlomljeni jazzovski ritmi in kompozicijski preobrati ogrejejo dušo, pa so za kakih 40 minut nedvomno prišli na svoj račun.

Tweak Bird pa sta iz nekoliko druge zgodbe. Brata Caleb in Ashton z bratsko navezo (na srečo le s tem) spominjata na kakšne Kings Of Leon, z načinom glasbenega udejstvovanja (boben – kitara) na White Stripes, z odrsko energijo na dvojec Carusella, ki je Channel Zero na podoben način stresel nekaj tednov nazaj, s podobo pa … Pravzaprav le nase. Na oder sta stopila nekaj čez enajsto in ga zapustila kako uro po tem. Kar naravnost povem: šlo je za tiste vrste koncert, ki človeka posrka vase od začetka do konca ali pa ga sploh ne. In tokrat je konkretno zapolnjeno prizorišče vase sprejelo poslušalce, zelo očitno željne tega, kar imata razigrana brata za ponuditi. Razigrana tako in drugače. Na odru delujeta podobno kot delujejo otroci, ki so zatopljeni v igro, njun zvok pa je skupek takih in drugačnih trših pristopov h rockovskemu izrazu, ki je močno podkrepljen s psihadelično noto. Vem, kaj boste rekli oziroma vem, kaj bi rekla jaz pred nekaj leti, ko se mi je psihadelija v večini svojih oblik zdela dolgočasna in razvlečena. No, pozabite na to. Tweak Bird sta totalna bomba. In to taka bomba, ki se iz umirjenega prepevanja, počasnih bobnov in pritajeno kitaro (začetna The Future) sprevrača v ritmično neulovljivo stoner rockersko žaganje, nato pa nazaj v drogeraško A Sun/Ahh Ahh, ki je na njuni letošnji drugi dolgometražni studijski izdaji podprta s saksofonom. Postavni (dobro, nekaj pristranskosti je tule vendarle v igri) saksofonist je svojo vlogo tokrat odlično opravil pri vseh skladbah, ki so terjale njegovo udejstvovanje, spretno je lovil podivjanost obeh bratov in se še bolj čudovito vklopil v mirnejše prehode, ki so spomnili na jazzovsko formo.

V dobri uri nastopa je tako vzbrstela fantastično udarna zvočna kolobocija, ki pa nikakor ni ostala brez smisla ali cilja. Dva bisa skupaj s prošnjami po njima so prinesli slabo uro in pol prvinskega rokenrola – ne tistega prežvečenga in postaranega (čeprav zvok tu in tam res spomni na šestdeseta in sedemdeseta leta že nekaj časa nazaj preteklega stoletja), temveč nebrzdanega, pogumnega, neobremenjenega. Če pračlovek ne bi bil preveč zaposlen z lovljenjem mamuta in izumljanjem ognja, tega koncerta ne bi zamudil za nič na svetu in naredil bi vse, da bi trajal vsaj še enkrat toliko, kot je. Vrhunsko in prvinsko.

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki: