Testosteron je kul – Grinderman v Križankah

Grinderman_091010_02

Ljubljana / Križanke
9. 10. 2010
Vstopnina: 35€ / 40€

Videti v živo skupino Grinderman je bila moja velika želja; če ponižno priznam, je k le-tej precej prispeval skupinin frontman, čigar delo imam rad. Usoda je hotela, da sem pred Nickom Caveom v živo videl precej njegovih odrskih soborcev: Micka Harveya, Huga Raca, Jamesa Johnstona, ne gre brez Dirty Three z norim Ellisom na čelu, na žalost koncertov Rowlanda S. Howarda ne bo nikoli več. Zato pa še zmeraj upam na The Bad Seeds, čeprav smo bili z Grinderman zelo zadovoljni.

V šali bi lahko rekli, da so Grinderman odgovor na krizo srednjih let. Sumljivo spominjajo na najstniške The Birthday Party, čeprav je bil v tisti zasedbi edini s pravimi brki le na žalost že pokojni Tracy Pew. Grinderman furajo testosteronski rock ‘n’ roll, na trenutke izredno brutalen in ekspresiven, ki kar kliče po liriki tipa Nick Cave – ta mi v trenutni inkarnaciji deluje kot mešanica Iggy Popa in Elvisa. Če bi Cave dejansko imel brke, bi k Elvisu in Iggyju pripisal še Lemmyja iz Motörhead. Ampak Cave v Ljubljani ni imel brkov! Kar je bilo vsaj zame veliko razočaranje. Človek – The Grinderman – ki izjavi “A man without a mustache is rather like a woman with one” ter ženskam, ki ne dajo, sporoča “Go tell the women that we are leaving“, se na koncertu enostavno ne more prikazat brez brkov. Izpade impotentno. Aseksualno. Izpade kot kava brez kofeina, kot cuker brez cukra, kot pivo brez alkohola, kot indie rock ter kar je še teh novodobnih kozlarij. Izpade kot Tomaž Domicelj brez peg. Mogoče se komu zdi, da pretiravam, ampak muzika nikoli ni le muzika. Tisti, ki poslušate Laibach, bi to morali vedeti. Tudi poslušalcem Severine ta koncept ne bi smel biti tuj.

Ampak dejansko pretiravamo, hotel sem le izkoristiti priliožnost in se ponorčevati iz Domiclja. Koncert Grinderman je bil res vrhunski. Križanke so bile polne in celo vreme ni bilo deževno. Če bi bilo več ljudi pijanih, če bi več ljudi kadilo ter če bilo manj kretenov, ki se med koncertom sprehajajo okoli, bi bila to res prvovrstna rock ‘n’ roll veselica. Grinderman so kljub malce polomljenemu Cavu v odlični formi, za sabo imajo zelo soliden drugi album (ki mi je bil v živo precej bolj všeč kot pa v sterilni varianti), ritem sekcija je fenomenalna, da šamanskega Ellisa ne omenjam; če se ob tej priložnosti pomudim še malce pri imidžu – Ellis, Casey in Sclavunos verjetno berejo Shakespearja, zato vedo: “He that hath no bear is less than a man!“. Tudi če “podporna” trojica s frontmanom ne deli literarnega okusa, pa na odru delujejo kot hudičevo dobro namazan stroj. Zmeraj na robu uglašenosti, polovico časa v zraku, neposredni in agresivni. Caveova komunikacija s publiko je občudovanja vredna, samotni volk (tip precej tudi tuli) Ellis je tako zvočno kot vizualno v čisto svojem filmu, brez tandema Casey-Sclavunos pa so Grinderman brez jajc. Povedati hočem, da mi je pri zasedbi ta enakopravnost med člani še posebej všeč, kogarkoli izpostavljati bi bilo neumno in predvsem nespoštljivo.

Nastop predskupine je odpadel, zato je koncertni večer trajal le slabo uro in pol. Pričakovano je bil poudarek na skladbah z nove plošče, so se pa na repertoarju seveda znašle tudi stare. Tukaj ne morem mimo občutka, da je bila izvedba skladb s prve plošče nekako na 99,8% moči, medtem ko so nove rinili čez limit. Najbolj je bilo to očitno v No Pussy Blues, ki je bila, glede na to za kakšno skladbo gre, kar malo medla – je pa Cave pri tej odpel gumbe in pokazal ljubavni tepih. Zato pa sta mi bili najljubši izvedbi skladb Evil ter Bellringer Blues, pohvale si zasluži tudi zaključna Grinderman, ki si jo po videnem in slišanem težko predstavljam kje drugje kot na dnu set-liste. Performans je bil odlično tempiran, celo akustična What I Know se je smiselno znašla v nastopu. Če bi koncertu že morali kaj očitati, je to vsekakor predolga pavza po omenjeni Bellrginer Blues. Premor je ustavil konje, malo ubil vzdušje, med nekaterimi obiskovalci je bilo celo nekaj jeze. Ne vem, ali je šlo za ego-booster (kar težko verjamem), bolj verjetno je bila kriva pevčeva noga, ampak če bi lahko izbiral, bi mi bil koncert brez premora bistveno bolj všeč. Jebeš bis.

Ampak to je malenkost in če odmislimo lapsus z imidžem, ga verjetno ni junaka, ki bi s koncerta odšel razočaran. Ni tako zelo pomembno, če je v ozadju hrupa Grinderman druga puberteta ter če je fenomen svežih pašnikov dejansko resničen. Kvartet bruha iz sebe neverjetno energijo, ki kljub prvinskosti ne izpade primitivno, ki je kljub podivjanosti še vedno na vajetih, ter ima kljub milijonskim nakladam in po meri krojenih oblekah v sebi še vedno najstniško iskrenost in naivnost rock ‘n’ rolla. Vsaka čast.

Tekst: Matjaž Jašovec
Foto: Uroš Škrjanc

Grinderman – Heathen Child

 

Grinderman – Evil

 

Grinderman – What I Know

Fotogalerija:

Povezani članki: