Surovo pozitivne vibracije – Dub Trio v Gala hali

dub_trio2010_01

Ljubljana / Metelkova mesto / Gala hala

16. 10. 2010
Vstopnina: 10 / 13 €

Če so Dub Trio kdaj zagrešili kakšno kapitalno napako, bi to znal biti izbor njihovega imena. Lahko si predstavljam pristaša trših zvokov, ki bi več ali manj le odmahnil z roko ob označevalni besedici dub. In morda bi med temi nejeverneži bila tudi sama, če se pred leti ob skladbi Not Alone ne bi spečali z Mikom Pattonom in nato sedaj že dve leti starega albuma Another Sound Is Dying izdali pri njegovi založbi Ipecac. Povezava Patton je sicer le ena izmed možnih, ki vas lahko pripeljejo do teh njujorških razgrajačev, je pa dejstvo, da se do njih splača priti tudi, če si ob imenu mislite, da to ni godba za vas.

Dub Trio bi se, vsaj kar se tiče živih nastopov, brez večje zadrege lahko imenovali tudi recimo tudi recimo Post-rock ali Post-hardcore Trio, nekje nekoč pa je bilo zaslediti tudi oznako stoner dub, ki z vidika hipnotičnega efekta njihove glasbe sploh ni čisto zgrešena. Preteklo soboto so se Dub Trio po dveh letih vrnili v Gala halo in brez odvečnih besed smo padli v njihovo eklektično mešanico glasbenih stilov, ki je duba, iskreno povedano, vsebovala le za ščepec. Takoj ob začetku so bobni sicer nekoliko preglasili kitarista in basista, že v naslednji skladbi pa je do izraza prišel tisti celostni zvok, zaradi katerega skupino že nekaj let označujejo za enega boljših živih bendov. Duberski vložki večino so časa služili le kot nekakšno smiselno kontrastno okrasje oziroma le kratek uvod v čisto pravo metalsko nažiganje – v nekem momentu so predvsem bobni neverjetno spomnili na Metallico in njihovo One. Dub je tu tisti element nastopa, ki se kaže v pritajenem zvoku, katerega z nasnetimi efekti, pedali in klaviaturami producirajo vsi trije člani in nikoli zares ne zavzame osrednje vloge v celotni zvočni podobi. Veliko bolj očitna in dominantna so bila post-rockerska vijačenja v maniri kakih Mono, ki so po potrebi na videz lahkotno prerasla v kitarsko drvenje, vse skupaj pa je ves čas podžigala prijetno gomazeča, težka basovska linija. Približno uro in deset minut nas je glasba držala v konstantnem krču, v bisu pa smo fasali še nekoliko bolj umirjeno, resnično bolj dubovsko, da ne rečem zamorjeno, verzijo tega glasbenega konglomerata surovih, modernih stilov.

Če so ob njihovem zadnjem obisku pri ocenjevanju očitki leteli na to, da so Dub Trio material s plošč preveč natančno prenašali tudi v svoj živ nastop (česar sicer ne upam in ne morem potrditi ali zanikati, saj jih je moj slušni organ tokrat prvič spremljal od blizu), bi bilo tokrat o tem zagotovo zgrešeno govoriti. Poln zvok, ki se zelo očitno napaja na mnogoterih glasbenih virih, in močna, surova izvedba sta domišljiji pustila prosto pot in dala ogromno razlogov za odobravajoče prikimavanje in otrdel vrat naslednji dan.

 

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.