Rockohitrski večer v Ortu – Gregor Habič Band

Habic_231010_02

Ljubljana / Orto klub
23.10. 2010

Zanimivo pri Jeseničanih je to, da le redkokdaj pridejo dlje od Tivolija, kjer jim bodisi v roke dajo palice in jih potisnejo na led bodisi posedejo na dobro zastražene tribune ali kako drugače poskrbijo za njihovo dobro počutje, tako da se le redkokdaj odločijo za nadalje raziskovanje bele Ljubljane. Če pogledamo s tega vidika, je v soboto v leseni dvorani Orta prišlo do malodane epohalnega premika, ko se je na velikem odru nagnetlo pet osebkov tovrstnega porekla, kar je tudi svojevrsten dosežek glede na to, da je v Ortu na splošno nekaj manj prostora kot v Šiški odra.

Ko je kak dan po koncertu padlo vprašanje, ali je Habič res tako dober, kot se govori, ali je to bolj rezultat dobrega stika z javnostmi, je vprašanje vsaj glede na številčnost prisotnega poslušalstva čisto preprost in nedvoumen – PR je v primerjavi z Gregorjevimi kitarskimi sposobnostmi tisti, ki je tokrat potegnil krajši konec. In ne samo to – poleg in za sabo ima, vsaj po prikazanem, odlično ekipo, med katerimi Gasar na kitari in Soklič za bobni vsem tistim, ki smo četrt stoletja snifali preostanke rdečega prahu, nista neznanka. Če me spomin ne vara, sta v osemdesetih oba sodelovala, vsaj za Gasarja sem prepričan, za Sokliča pa res ne, pri upu jeseniške metalske scene Game Over (ne, ne govorim o boy(?)-band izgovoru za vekanje, ki smo ga bili primorani poslušati pred parim leti, ki pa je po nadobudnem začetku in izdani kaseti potem prekmalu ugasnila. Na basu jim je pariral še precej mlad Matej Sušnik, ki je ravno tako pokazal precej znanja in spretnosti na petih strunah, moštvo pa je popolnil še Robert Humar na sintiču, ki pa je bil kar nekam skrit za vsemi, pa tudi moje uho ga ni zaznalo ravno v večjih količinah, bolj kot dopolnilo celotni precej bogati zvočni sliki.

Na žalost mi za bolj strokovno oceno igranja v Orto za ušesa ni uspelo privleči kakega kitarskega znalca, moji prsti so pretogi in potrpežljivost prekratka, a vseeno mi lahko verjamete, da vse besede le niso iz trte izvite in da Habič, pravzaprav bi raje govoril o bendu kot o celoti, ne samo suvereno obvladujejo svoj inštrumentarij, ampak znajo izpeljati svoj nastop tako, da nimate občutka, da je predrkavanje kitar edino, kar poznajo. Že v samem začetku jim je uspelo zgraditi napetost, ki potem ni popustila oziroma ni padla v monotonost, čeprav so sam ritem nastopa tu pa tam v kakih ljubavnih komadih malce popustili in ga potem na podlagi Gasarjeve kitare, ki je tako lepo spominjala na žiga-žaga iz mladosti, zopet dobro zategnili. Mislim pa, da je pri bendu potrebno poudariti še eno resnico, ki jo na raznih koncertih vedno bolj opažam in se mi zdi vedno bolj pomembna – bend je v celoti toliko dober, kot uživa v svojem delu in kolikor je povezan med sabo, ne glede na to, kakšno godbo bruha na plano. In pri Grega Habič Bandu je očitno, da v svoji raboti pošteno uživajo, in vsaj na pogled bi lahko trdil tudi, da v bend niso povezani zgolj po sili. Bend vsekakor deluje kot celota, ki sproščeno in v celoti uživa v tem, kar počne.

Ali se v Habiču skriva nov Satriani, Vai ali Gilbert, nima smisla razpravljati, zakaj bi bil nekdo drugi drug, če pa je lahko prvi osebno. Habič ima seveda možnosti, da si ustvari ime, a če bo zares prišel do tega, niti ni odvisno zgolj od njega niti zgolj od dela, v precejšnji meri tudi od sreče, in osebno upam, da je bodo deležni v čim večji meri. Zacahanejte si jih, folk.

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.