Odtenki temnega na Front Line Assembly

front_line_assembly_12

Ljubljana / Kino Šiška

17. 10. 2010

Front Line Assambly je matični band industrial glasbe. Neusahljiv vir navdiha mračnjaških underground vojščakov skozi svojih 25 let delovanja navdušuje generacije privržencev žanra, ki je bleščeče trenutke doživel tudi pri nas z zasedbama Laibach in Borghesia. Pedigre pred nedeljskim koncertom je bil nesporen, podmazanost in zanesljivost dragocenega stroja pa smo lahko preverili v Kinu Šiška.

Za uvod v ritme marša so poskrbeli Mind.In.A.Box, dunajska zasedba, ki je med drugim uvrščena v žanr z zanimivim imenom, futurepop. Avstrijci se v svetu alternativnih zvokov uveljavljajo vedno bolj, zaznamujejo pa jih sintetični toni z izvirnimi kitarskimi eskpadami. Kmalu je bilo jasno, da je izbira predskupine posrečena. S svojo futuristično prezenco, ki ji kraljuje frontman Stefan Poiss, dobrimi zvočnimi rešitvami in solističnimi izleti v nedefinirana območja orgazmičnih občutij, so me, nepripravljenega obiskovalca, pretresli. Poiss je na odru stal v dolgem plašču, ki sta ga popolnoma dopolnjevala prijazna, skrivnostna voditeljska karizma in robotični, zanesljivi gibi po delovnem območju. Njegov vokal, svež in neupehan, ponekod dopolnjen z efekti, je celostno zvočno podobo skupine uspešno dopolnjeval. Druženje je bilo kratko, vendar sladko, za seboj pa je pustilo željo po vnovičnem snidenju v celovečerni preobleki.

Po slovesu se je pozornost ne preštevilnega občinstva preusmerila v pričakovanje glavnih akterjev večera. V fluorescentnih meglicah poplesujoč obris frontmana Billa Leeba je naznanil začetek. Prvenstveno naj bi evropska turneja, v okviru katere se je odvijal koncert, služila promociji novega albuma Improved Electronic Device, kljub temu pa je nastop zaobsegel tako območja trdega kitarskega žaganja kot tudi prvinskost izvirne EBM glasbe in vmesnih območij. Vse omenjeno je bilo v dve uri trajajočem norenju združeno v enotno vizijo temačnih marširanj. Redkobesedni Bill Leeb je očitno poglavitni del svoje energije usmeril v glasbeni del svojega performansa. Obiskovalce je zanesljivo vodil skozi nepredvidljive blodnjake človeške duševnosti, pripete na linijo mrakobnejših oblik le-te. Pri tem mu je izdatno pomagala igra barv, ki je s svojimi kontrasti oblikvala kompleksno teksturo. Tehnična in oblikovna plat nastopa sta bili oddelani profesionalno in verjetno brezhibno, česa drugega pa od tako prekaljene glasbene sile ne bi pričakovali. Silovitost glasbenega udara se je stopnjevala premo-sorazmerno s pretečenim časom igranja, k čemur je pripomogla tudi razporeditev komadov na setlisti. Ta je nekako dajala obliko nazobčanosti, skladbe so prehajale druga v drugo pogosto v nasprotujočih si stanjih zavesti, v kolikor o tem pri tako enotnem osnovnem plotu banda lahko govorimo. To igranje z živčnimi dražljaji je dokaj kmalu privedlo do prijetne čustvene in tudi fizične izčrpanosti, ki je ob določenih glasbenih sekvencah delovala osvobajajuče in užitkarsko. Kanadčanom je torej uspelo  pretresti lupine občinstva in z njega izvabiti vsebino. Koliko jo je bilo to samo sposobno predelati in reflektirati, pa je verjetno stvar vsakega posameznika. Podlaga je bila zagotovo dobra.

O uspešnosti performansa priča tudi odziv občinstva, ki je band priklicalo na oder še dvakrat po prvem slovesu. V hladnem glasu frontmana je bilo morda opaziti komaj zaznavno smer spremembe, ki bi lahko nakazovala njegovo zadovoljstvo z opravljenim. Koncert, pri katerem se ne bi obotavljal, če bi ga imel priložnost videti še enkrat in se bo najverjetneje vtisnil v spomin, za popolno sliko in neizbrisen pečat v zgodovini koncertov pa je morda manjkala obojestranska angažiranost pri vzpostavljanju kemije med Front Line Assembly in občinstvom.

Tekst: MS

Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.