L. Cohen, bilo nam je v čast. Resnično

2010_10_12_03_cohen

Ljubljana / ŠRC Stožice
12. 10. 2010

Nisem sicer popolnoma prepričan, če se takšen pristop v življenju splača, ampak sam sem raje odkrit kot pa prijazen. Zato bom v stilu otročaja iz Cesarjevih novih oblačil zapisal, da je bil koncert Leonarda Cohena eden tistih tipa “It’s now or never”. Če ste ga zamudili, so vaše možnosti za ponovno snidenje, žal, zelo majhne. Cohen se s to turnejo verjetno poslavlja od koncertnih odrov (sicer se celo šušlja o novi plošči), vsaj takšen občutek sem imel na ljubljanskem nastopu: pevec je sebe pustil na odru.

Sam sem se počutil podobno kot na koncertu B. B. Kinga. Nekatere Cohenove skladbe so nastale več desetletij pred mojim rojstvom, zato jih mlajša generacija mogoče težko razume in postavi v kontekst, lahko pa njegov oziroma njun zvok ter besede slišimo v glasbi drugih. Moj odnos je zato v prvi vrsti spoštovanje, prej kot neko fanovstvo. Nam pa, mlajšim, takšni nastopi pomagajo bolje razumeti rock ‘n’ roll, zato bi moral biti na Cohenovem koncertu vsak, ki ima rad glasbo. Tudi zato zelo težko razumem tiste, ki so koncert zapuščali 5 minut pred koncem samo zato, da bi se izognili gneči in bili 10 minut prej doma. Mogoče jemljem glasbo preresno, vendar so koncerti, kot je bil včerajšnji, tako redki in dragoceni, da bi za 5 minut glasbe žrtvoval vse kaj več kot samo 15 minut spanca.

Nastop je skupaj s premorom trajal skoraj 4 ure (verjetno niti Springsteen, znan po maratonskih koncertih, pri 76 letih na odru ne bo stal tako dolgo), čas pa so zapolnili vsi Cohenovi največji hiti (pravim, da se tip poslavlja). Koncept bi bil poceni in nekoliko na prvo žogo, vendar so skladbe vse po vrsti dodatno aranžirane in prirejene, da jih lahko doživite v popolnoma novi luči. Tukaj bi takoj izpostavil Cohenovo spremljevalno zasedbo, ki je vrhunska, za res odličen vtis pa posrbita še elegantna kustomografija in scenografija.

Leonard Cohen je nastop začel s skladbo Dance Me to the End of Love, že pri tretji skladbi Bird on the Wire pa je nakazal potencial spremljevalne zasedbe in presenetil z resnično všečnim aranžmajem – podobno bi lahko trdili za Who by Fire, pri kateri se je z akustičnim uvodom na 12-strunsko kitaro prvič izkazal Javier Mas. Njegovi prispevki so v nadaljevanju večkrat popestrili skladbe, pod žarometi so se pa znašli popolnoma vsi glasbeniki na odru. Leonard Cohen je tekom koncerta večkrat poudaril, da je za aranžmaje odgovoren basist Roscoe Beck in za opravljeno delo mu lahko samo čestitamo.

Kot rečeno, je bila glavnina nastopa razdeljena v dva dela, drugo polovico pa je Leonard Cohen otvoril s skladbo Tower of Songs, kjer je poleg vokalov odigral tudi klaviature, v naslednjih pesmih pa je poprijel še za kitaro. V drugem delu mi je bila najljubša izvedba skladbe The Gipsy Wife z res bogatim aranžmajem, vesel sem bil pesmi The Partisan, sicer moje najbljubše Cohenove skladbe. Do konca nastopa smo tako lahko slišali praktično vse, od Famous Blue Raincoat do ene izredno lepe If It Be Your Will, ki jo je Cohen zrecitiral, za njim pa izvedli sestri Webb, drugače spremljevalni pevki. V tretjem bisu se je koncert končal s skladbo Ain’t No Cure for Love ter kratkim nagovorom in zahvalo Leonarda Cohena. Naj tukaj še omenim, da me je poskočnost gospoda precej presenetila, pa tudi njegovi nagovori publike so bili zelo primerno vključeni v nastop. Pravi gentleman.

Tokrat sem bil v novi dvorani v Stožicah prvič in po koncertu je bilo slišati nekaj pritožb glede zvoka. To verjetno zavisi od tega, kje ste sedeli, saj je dvorana res velika, jaz sem imel srečo. Mogoče je bilo vse skupaj malo tiho (če je publika začela družno ploskati, je nastopajoče brez težav preglasila), drugače pa zelo čist in jasen zvok (o odmevu bodo vedeli več povedati sedeči v parterju). Ne bomo izgubljali besed. Leonard Cohen se je pokazal v vrhunski luči. Definitivno eden izmed koncertov, ki bodo za zmeraj ostali v spominu. Ne samo zato, ker je na odru stal Leonard Cohen, ampak, ker je dal vse od sebe, ker je v odlični formi in ker je – spet smo na začetku – Leonard Cohen.

Tekst: Matjaž Jaušovec

Foto: Bojan Okorn

 

Dance Me to the End of Love

 

Who by Fire

 

The Partisan

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: