Blišč in beda v Menzi – No Age, Red Sparowes, Abe Vigoda, Head Of Wantastiquet

Abe Vigoda

Abe Vigoda

Ljubljana / Menza pri koritu

27. 10. 2010

V sredo se je v Menzi pri koritu zvrstil koncert štirih izvajalcev: Head of Wantastiquet, Abe Vigoda, Red Sparowes in No Age. Vsi sodijo na posebno mesto v širokem krogu indie glasbe. Če smo se v preteklosti zmrdovali, da koncertov s te scene ni dovolj, pa so v zadnjem času vedno pogostejša imena, ki se na svojih nastopih ustavijo tudi pri nas. Koncert omenjenih je torej predstavljal lepo priložnost, da ta tradicija dobi potrditev v enem od svojih vrhuncev.

Head of Wantastiquet je solo projekt Sunburned Handa. Sklepam, da gre ravno tako za psevdonim. Skrivnostni možak je dogodek odprl sedeč na stolu, brenkajoč na svoj bendžo. Ta se je razlegal mistično in nežno, sčasoma pa je končal na tleh, ko ga je zamenjala pol-akustična kitara. Eklektični prehod je pomenil vstop v svet temačnih, močno distorziranih zvokov, podobnim doom metalu, pomešanih s sakralnemu podobnim petjem. Nastopajoči ni razočaral, nasprotno, izkazal se je za glasbenika, ki ima idejo in jo zna posredovati na karizmatičen način. Nastop je bil zelo kratek, prav bi se prilegel tudi konkretno daljši. Že pri njem so je nakazovala ena ključnih težav večera – zelo nerazločen vokal.

Za njim so oder zasedli losangeleški Abe Vigoda. Vizualna podoba skupine je nakazovala, da bomo deležni rock’n’roll eksplozije. Pevec v oprijetih hlačah in strganih supergah, mrtvo hladni basist, baby face bobnar (za katerega mi je frontman pozneje zaupal, da zelo rad posluša Michaela Jacksona), ki izgleda kot stereotipni indie otrok s surfom na ramenu in nežni Mehičan s svetlečim uhanom … Zavidanja vreden outlook. Brez obotavljanja so zažgali svojo tropsko verzijo punka in spravili občinstvo v ritmično gibanje. Med prvima skladbama petja skorajda ni bilo mogoče slišati, pozneje se je ta vidik izboljšal, vendar je ta del glasbe ostal nerazločen in je prej vzbujal zvok materialnega glasbenega instrumenta kot človeškega glasu. Tekom svoje kariere je band svojo zvočno podobo precej spreminjal, zato smo v drugem delu njihovega nastopa poslušali predvsem s sinti navdahnjen indie z nekoliko razredčenimi kitarami. Polovica tega nastopa je bila po mojem mnenju ena najsvetlejših točk tega večera, medtem, ko je koncentracija proti koncu začela upadati – vzroka za to morda ni preprosto ugotoviti. Mogoče se skriva v pričakovanju naslednje skupine.

Red Sparowes je pričakal že napolnjen klub. Za bralce, ki skupine morda ne poznajo: gre za post-rock/prog-rock/post-metal projekt bolj ali manj zvenečih glasbenih imen, ki so se zbrala iz matičnih skupin kot so The Nocturnes, Isis, Halifax Pier, Angel Hair, Pleasure Forever. Svoje zvočne izlete v mikro in makro svet, ki poslušalca navdajajo s strahom in upanjem, tesnobo in svobodo ter s tem ustvarjajo nenavaden in morda ravno zato hud estetski užitek, so okrepili z dodelanimi vizualijami. Nekaterih od njih sam ne morem prehvaliti, recimo posnetke vožnje ali nadrealističnega gibanja skozi številne ameriške pokrajine: urbane četrti velemesta in viadukte v tonečem soncu, puščavo, travnato stepo. Na drugi strani pa so se pojavljala abstrakna sporočila, potovanja skozi človeško telo, vesolje, zgodovino, umetnost, ideje … Sam nastop bi lahko zame dosegel orgazmične višave, če ga ne bi ves čas motilo barbarsko neprestano vstopanje in izstopanje iz dvorane, ki me je vsakič znova pahnilo v brezna razvranih živcev. Verjetno ta motnja pri večini obiskovalcev ni bila opažena, saj so stali daleč od vrat. Meni pa se je posrečilo ustaliti nekaj metrov od vhoda. Obiskovalec kina je deležen s tega vidika precejšnje pozornosti. Vrata se odprejo le tu in tam, skoznje ne prodre veliko svetlobe, in biljeterke ter biljeterji skrbijo, da bi takšni izleti povzročil čim manj travm gledalcem. Menim, da bi moral biti sistem odhajanja in prihajanja na takšnem koncertu še bolj sofisticiran, saj mentalno spajanje dveh umetnosti, glasbene in filmske od človeka lahko zahteva še večjo koncentracijo kot sledenje izključno filmski … Red Sparowes si zaslužijo čestitke. Ponudili so največ vsebine, najbolj prerešetali duševnost in razgibali misli v natančnem, profesionalnem nastopu. Za konkretnejši pristop pri vzpostavljanju povezave s publiko pa na tovrstnem koncertu ni bilo časa.

No Age sta v družbi koncertnega klaviaturista na oder prispela zadnja. Od indieja ni ostalo ničesar, v ospredje je prišel punkovski kitarski trušč, ki je hitro v slamanje spravil prve vrste občinstva. Občutek je bil podoben kot če bi prisostvovali koncertu hardcore skupine. Simptomatično slovensko? Kljub temu je bilo mogoče izpeljati primerjavo z Abe Vigoda. Namreč, dalo bi se v maniri hip hop bojev sklepati, da so slednji iz Kalifornije, trenutno nastopajoči pa z nasprotne obale. Zvezde večera so razturali strastno, po določenem obdobju, ko sem se zavedel, da razen vožnje po adrenalinskem vrtiljaku, ne bom deležen tudi kakšnih drugih plasti glasbenega doživljanja, sem se utrujen odpovedal aktivnemu udejstvovanju na koncertu. Med dvema bisoma, ko je občinstvo izražalo precejšnje navdušenje, sem tako skrušen od stanja sedel za šank. Dobil sem občutek, da je bil to nastop predvsem za fane. Kot takšen je bil izpeljan zelo dobro.

Večer z velikim potencialom, ki pa je nakazal, da so znotraj glasbene (in tudi družbe), scene vedno mogoči premiki v razvoju in mentalni zrelosti.

                                                                                           Tekst: MS

Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.