Andy Arahood (Red Sparowes) – Ta plošča je le moment v času, ki reflektira, kako se sami trenutno počutimo

Andy Arahood (Red Sparowes) – Ta plošča je le moment v času, ki reflektira, kako se sami trenutno počutimo

Andy Arahood (Red Sparowes) – Ta plošča je le moment v času, ki reflektira, kako se sami trenutno počutimo

Če so Isis pač rekli, da so prišli do konca svoje poti ter rekli adijo, to še ne pomeni, da moramo tudi sami reči adijo. Fantje še vedno ustvarjajo, četudi v drugih skupinah. Ena od takšnih skupin je Red Sparowes, kjer najdemo Bryanta Clifforda Meyerja. Tako se pot nadaljuje. Red Sparowes se sprehaja po tanki žici post rocka, ki je okrepljen s cinematskim učinkom ter vizualno popestritvijo na koncertih. Četudi zasedba nima vokala, so njihova glasbila čopiči, ki pričarajo post apokaliptično sliko, četudi temačni v svoji risariji, je njihova orkestralna mračnoba polna zvezdnih utrinkov. Psihadelija v tem svetu vedno paše, četudi zre v temačno prihodnost.

Kakšna je vizija v Red Sparowes?
Vsi uživamo v pisanju pesmi in vsi radi igramo skupaj, zato mislim, da je naša vizija delati glasbo, ki vpliva na nas vse, kakor tudi na vsakega posebej. Glasba, ki zveni kot Red Sparowes.

Veliko ljudi pravi, da so Red Sparowes le še eden od projektov, ki jih delate. Ste projekt ali ste bend s polnim delovnim časom?
Smo bend s polnim delovnim časom. Dobivamo se, kolikor se lahko, da pišemo in ustvarjamo, ter delamo skupaj, kolikor le lahko. Imeli smo nekaj zastojev, ki so vzeli nekaj časa, zdaj pa spet teče vse po urniku.

Člani benda delajo tudi na drugih zadevah, v drugih bendih. Kako najdete čas? Vsi bendi zahtevajo svojo pozornost, kjer ni prostora za lenobo … Kako zmorete vse to?
Vsi smo že v štartu delovni kot posamezniki, to veliko pomaga. Poleg tega imamo večletne izkušnje igranja v raznih bendih, tukaj pride do posvetitve delu in delovni etiki – iz tega vsi potegnemo veliko. Hočemo, da ta bend deluje, tako bodo tudi rezultati.

Seveda se tu pojavljajo tudi pričakovanja oboževalcev. Poznajo vas iz drugih bendov ter seveda tudi zaradi tega veliko pričakujejo od vas. Je tudi to pritisk?
Lahko bi bil, čeprav stil glasbe, ki ga preigravamo, daje veliko prostora za eksperimentiranje. Veliko pričakujemo sami od sebe, to je tudi tisto, kar nas žene.

Bend nima vokala, zavestna odločitev ali le naključje?
Seveda vemo, da se ponavadi bende takoj poveže z glasom. Toda sam čutim, da tudi z inštrumentalom dosegamo svoje cilje. Vokal nikoli ni bil načrtno prezrt, vendar tudi nikoli vključen.

Bili ste na turneji s skupinami kot so Pelican, Nick Cave in Bad Seeds, Boris … Vsak od teh bendov ima svojo energijo, je ta energija vplivala tudi na vas?
Uživanje z drugim bendom kot ljudmi in imeti rad njihovo glasbo sega daleč v smeri same morale turnej. Trudimo se po najboljših močeh, da hodimo na turneje z ljudmi, ki jih imamo radi in jih spoštujemo, to nam pomaga, da čim bolje nastopamo.

V bendu je znova prišlo do zamenjave. Z vami je sedaj kitaristka Emma Ruth Rundle. Izjavil si, da je čudežna deklica na kitari. Kako je ta menjava vplivala na vas?
Emma prinaša pravi peti element v glasbo, zaradi njenega stila in odnosa. Ne bi hoteli drugače. Je velika glasbenica.

Je kakšna razlika, sedaj ko imate v svoji sredini žensko?
Prepričan sem, da je v njenem igranju nekaj ženskega, kar prinaša v njen stil igranja, ampak, če je tukaj kaj drugačnega, je na nas vplivalo samo pozitivno.

Kaj je Emma prinesla v bend?
V skupini vsak dela na svoji stvari, tako ona prinaša svojo petino glasbe, da jo deli z nami. V trenutku je bila prava.

“And by Our Own Hand Did Every Last Bird Lie Silent in Their Puddles, the Air Barren of Song as the Clouds Drifted Away. For Killing Their Greatest Enemy, the Locusts Noisily Thanked Us and Turned Their Jaws Toward Our Crops, Swallowing Our Greed Whole.” Iz albuma Every Red Heart Shines Toward the Red Sun. Tole je preklemano dolg naslov komada. Bi lahko rekli, da je to nekakšno nadomestilo besedil?
Lahko, če pogrešate besedilo in ja, dolga so.

Če pogledamo vaš zadnji album, pa naslovi vseeno postajajo krajši (ok, razen naslova albuma – The Fear Is Excruciating, But Therein Lies the Answer). Kakšen poseben razlog za krajše naslove?
Nekaj praktičnih razlogov je že, ampak generalno – se pač razvijamo in stvari se spreminjajo. Četudi so bolj »tradicionalne« dolžine, je to morda samo na tem albumu, bomo videli.

The Fear Is Excruciating, But Therein Lies the Answer. Kaj vam pomeni ta naslov?
Strah lahko privede do nepremišljenih in slabih odločitev, ki se jih lahko vzame za resnico. Naslov albuma in njegov koncept je raziskovanje te ideje.

Ko ste začeli s snemanjem novega albuma, ste imeli veliko materiala na zalogi ter kako ste se odločili, kaj dati na album, kaj ne?
Da, imeli smo veliko materiala. Ampak mislim, da smo vsi vedeli, kateri komadi so močnejši, album se je po tem kar nekako sam sestavil.

V studiu ste delali skupaj s Toshijem Kasai, ki je že delal z bendi, kot so Melvins in Tool. Kako je potekalo snemanje?
Toshi je znanec iz LA-ja. Samo snemanje je bilo v naše veliko veselje in Toshi nam je pomagal s svojimi direkcijami tako, kot le on lahko. Je neverjetno potrpežljiv in to je gotovo visoko na naši lestvici, poleg ostalih. Bilo je krasno.

Album je izšel aprila, do sedaj ste najbrž dobili veliko recenzij, mnenj … Kako ste zadovoljni z odzivom?
Ljudje ponavadi radi zavijajo z očmi, ko slišijo inštrumental in rock skupaj, ampak celokupno smo dobili dobre kritike. Sami smo zelo ponosni nanj in smo sami največji/najpomembnejši kritiki.

The Fear Is Excruciating … veliko poslušalcev meni, da je album kot soundtrack apokalipsi. Če vklopimo veliko domišljije, kaj je vaša verzija apokalipse?
Je malce temna, ampak se je ne veselim. Tema albuma je zame pozitivna. Zdi se mi spokojna.

Majhen sprehod v preteklost. Se najde kakšen poseben glasbenik, bend, album, pesem …, ki je mogoče kriva za tvojo pot v glasbo?
V glasbo so me porinili starši, ampak sem vztrajal, ker sem jo imel rad. Bendi, ki so me pripeljali do tu, kjer sem zdaj, so moji zgodnji favoriti kot Black Flag, Beefeater, GBH, Dead Kennedys, zgodnji punk …

Ena od vaših posebnosti na koncertih je tudi projekcija, ki je del vas. Zakaj projekcije? Ter kako se odločite, katero sliko projicirati na platno?
Projekcije pomagajo potisniti naprej čustva, ki jih pesem predstavlja. Težko rečem, od kje prihaja inspiracija. Delno je potegnjena iz tem na albumu, ampak je tudi generalen artističen proces.

Biti primerjan z drugimi bendi, prekletstvo ali darilo?
Je neizbežno, ampak me ne moti. Tudi sam delam to.

Vaša glasba je perfektna za deževne dni, dolge vožnje in sprehode. Zaradi nje razmišljaš, odtavaš z mislimi, občasno pripelje do notranjih monologov. Mene osebno kdaj pripelje na rob joka. V pesmih se najdejo vsa ta človeška občutja, ki so vkorporirana v vašo glasbo. Kot bi bral žalostno knjigo. Je vaša glasba način, kako se spoprijeti z žalostjo tega sveta?
Rad imam temno, žalostno glasbo. Naredi me vedrega. Ampak rad imamo tudi drugo glasbo. Ta plošča je le moment v času, ki reflektira, kako se sami trenutno počutimo. Upam, da ni popolnoma temna, ampak če je, je tudi to ok.

Malce tračev in čenč – prebrala sem, da Greg Burns (basist) nosi le dve različni majici? Resnica ali laž? Če je res, zakaj?
He he, sta vsaj vedno čisti. Me prav zanima, kaj je lažje – izbrati med več majicami ali samo med dvema.

V Ljubljani ste že igrali … se mogoče spomniš, kakšen je bil filing takrat?
Publika je bila popolnoma v glasbi, kar vedno pripomore k krasnemu koncertu. Imeli smo se super.

Ter seveda, kaj lahko publika pričakuje?
Da bodo dobili nazaj, to kar dajo – upam.

Branka Resnik

Povezani članki:

Značke: