ANBB – Ret Marut Handshake

ANBB - Ret Marut Handshake

ANBB – Ret Marut Handshake

2010, Raster-Noton

V tem trenutku brati/pisati o Ret Marut Handshake, tj. o osemnajstminutnem EPju dvojca ANBB, je smiselno v sorazmerno zamejenem kontekstu. Gre za pet komadičev, ki jih ponuja plošča, ki v polnosti lahko figurirajo le kot matrica nadgradnjam. Po eni strani je takšna nadgradnja vezana na interpretativno ekspanzijo, ki se poraja tekom živih koncertov dvojice in ki smo jo imeli priložnost poslušati na fenomenalnem koncertu v Kinu Šiška dober mesec nazaj. Po drugi strani stojijo kot le del dolgometražne plošče Mimikry, ki je pri založbi Raster Noton izšla pred le nekaj dnevi. O slednjem horizontu je težko povedati prav veliko, saj plošče še nisem slišal. Vseeno jo srčno priporočam, saj o njej precej povesta že Ret Marut Handshake ter mesec dni oddaljen odrski nastop.

"No, za Blixo (Bargelda) bi pravzaprav težko našli kak zaokrožen kontekst, saj je ta frontmen Einstürzende Neubauten in nekdanji kitarist Bad Seedsov – če izpostavim najvidnejši vlogi – v resnici zelo multidimenzionalen umetnik in že v izhodišču stoji na križišču performativne, glasbene in poetične kulture. Tudi (Alva) Noteju bi se z enoznačno opredelitvijo delala krivica, saj nikakor ni le genialen piskač in brenčač, marveč je del njegovega umetniškega pedigreja tudi raziskovanje in integracija glasbeno odzivnih vizualij, pa kakopak sodelovanje z akustičnimi muzikanti. Tu velja izpostaviti sodelovanje s pianistom Ryuichijem Sakamotom; njuna plošča Insen je esencialen jesenski soundtrack tudi pet let po izdaji…"

"…Skratka, Blixa in Alva sta enkrat poleti skupaj izdala kratkometražno ploščo Ret Marut Handshake. Gre za prvo izdajo njunega sodelovanja, ki se pne že skozi nekaj let in ki, roko na srce, na youtubu ter raznih koncertnih posnetkih ni kazalo na taaakšen presežek. Še več, tudi plošča Ret Marut Handshake je skozi prizmo sobotnega koncerta nekam pusta stvaritev."

Po mesecu dni stika z EPjem vsaj slednje še bolj jemljem nazaj. Označitev z anemičnostjo preprosto ne drži vode in človek se s prav vsakim malim komadičem čez čas kar simpatično poveže. Začenši s komadom Ret Marut Handshake, v katerem se distorzirano ponavljanje teh besed najprej podloži s fantastično mehko in globoko bas linijo, nato pa sledi še vse več Blixevih vokalnih linij in prav nič minimalistična Alva Notejeva orkestracija komada. Začne z ritmičnimi šumi, nadaljuje z nekam okornim ritmičnim skeletom, nato pa vse skupaj divergira v transparentno nalaganje elektronskega zidu, ki mu ritmično in udarno Blixovo recitiranje daje podton, ki nemara asociira na politično, skoraj fašistično recitatorsko estetiko; morda ravno zato tako dobro deluje, saj se vse bolj razvrana elektronska podlaga prav nič fašistično sprošča v fantastično obvladovano zvočno razdejanje… ki pa se na koncu samo od sebe pospravi v milo, meditativno in melodično izpeljavo.

V tem slogu sledi morda najbolj simpatičen del EPja; priredba komada One je topla elektronska stvaritev, v katerem Blixa s pravljičarskim glasom prepeva o tragikomičnem pozicioniranju številke ena. Četudi besedilo pripoveduje križe in jebe samote, ga Notejev prispevek v dobršnem delu komada razbremenjuje in s skoraj smešno preprosto kompozicjo doseže prav nenadejane učinke vzporedne tolažbe in ironije. Sledi komadič Electricity is fiction; v duhu nemške glasbene krautrockerske tradicije z repetitivno ritmično strukturo deluje na psihedeličnem raztapljanju Blixe, ki neumorno in brez posebnega smisla ponavlja, da je elektrika fikcija, obenem pa se z napredovanjem komada razplete v sonično kroženje, ki začne metaforično figurirati kot označevalec električnega krogotoka in tako na nek način še dodatno poudariti sprva nedoumljiv naslov komada. Resda se ANBB povprašata o samoumevnosti označevalnih praks kar tako, malo za spotoma, a nič zato. Komadič tako ali tako svojo pravo energijo doseže šele v živo, ko hrupno brenčanje Nota že takoj začne odzvanjati besedilu.

Sledi spet malo bolj meditativen Bernsteinzimmer; v ospredju tu stopi evokativna moč prefinjenosti in barvne polnosti Notejeve produkcije. V sanjsko atmosfero vstopi Blixa šele proti koncu; zapoje nekaj vrstic, ki tudi brez poznavanje nemščine poudarijo že vpoprej vzpostavljeno Notejevoi poanto – Nasloni se in zapri oči; brez namena in brez smisla, z le nekaj nereflekiranega ugodja. Ki… kot je navada v tem svetu – je kaj hitro prekinjen s še zadnjim komadičem plate, še eno priredbo in baje folk klasiko, komadičem Mole. Tudi tu se Alva Noto proslavi s kar preveč preprostim ogrodjem, z vibrirajočim vijačenjem bas linije in špikajočega prasketanja; oboje se prav hitro zaključi. Skoraj bedasto neambiciozen komadič (ki – spet – na koncertu zadobi epske proporce) pa človeku vendarle nenormalno zleze pod kožo.

Pravzaprav bi se to lahko dejalo kar za celo ploščo; bedasto neambiciozna ti vendarle zleze pod kožo, in vsak komadič začne čez čas odzvanjati s čudno in vendar domačo všečnostjo. Kar je vse lepo in prav; a vseeno, ta trenutek te plošče res nima več smisla poslušati. Dobite si ploščo Mimikry, za katero se upa, da ne vsebuje preveč nesmislenih stranpoti, ali pa si oglejte – če bo kje v bližini – naslednji koncert dvojca.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.