Ana Pupedan – Na domači brjači

Ana Pupedan – Na domači brjači

Ana Pupedan – Na domači brjači

2010, Založba Radia Študent – ZARŠ

Ob imenu Ana Pupedan mi na trenutke v spomin stopi izkušnja izpred skoraj desetletja, ko sem v pivški kotlini preživel kar nekaj kvalitetnega časa. V misel mi pride mati Pavla, ki je prekinila trenutek dobrega jointa s polno skledo ‘pohanih marel’ … spominjam se mačka Markota, ki je dneve preživljal v domačem snemalnem studiu, in če je med snemanjem slučajno ucvrl ven, je bilo treba snemanje prekiniti – maček je bil lakmus papir … če je stisnil rep med noge, je moralo biti s posnetim nekaj hudo narobe.
Spomnim se Babota, ki je nezadovoljen s težavo sedel za mizo – baje zaradi šlampastega ruskega kiropraktika. V hiši, kjer se dogaja glasba skupine Ana Pupedan, v hiši, kjer je pod tepihom dnevne sobe prava naravna kraška klet polna salam, čebule in par sto litrov polnokrvnega vina.

Pred menoj je četrti studijski album pivške skupine Ana Pupedan, ki se odziva na ime Na domači brjači (Na domačem dvorišču).

… vonj po vinu in domači salami ostaja v nozdrveh …

Glasbo skupine, ki je prežeta z lucidnimi, vendar vrhunskimi besedili, ki svoj karakter črpajo ravno v zgoraj omenjeni kotlini, težko popredalčkamo – v njej najdemo tako ska, jazzovske prvine, ki pa se vse skupaj najdejo na križišču rokerskih ulic. Dodatno to predalčkanje oteži še zajebantski pristop, hudomušna besedila in pristno pivško narečje, ki glasbi še najbolj doda težo in dodano vrednost. Besedila so slovenska, kar na naši sceni postaja vedno večja redkost. Si pa banda takega kova v kakem drugem jeziku sploh ne znamo predstavljati. Nosijo noto vsakdanjika – so tako gostilniška, lovska, opevajoč tudi tiste trenutke življenja, ki se hitro pozabijo. Enkratne dela tudi dejstvo, da so vsi izdelki ‘domači’, ki nastanejo v domačem studiju. Tako muzika ne izgubi ostrine in predvsem vonja domače barjače. S tem se (ne)hote ohrani tudi izredno močna pripadnost domačemu okolju, ki se primarno kaže preko narečja.

Je pa četrta plošča najtrša doslej. Na prejšnjih je bilo veliko več akustičnih instrumentov, zadnji album pa pozitivno preseneti z zvokom. Ovitek je pupedanovsko minimalističen, brez nepotrebnega kiča; decenten izdelek, ki uporabniku poda vse potrebne informacije. Vseh dvanajst skladb koketira z mnogimi žanri, jih secira, sestavi skupaj po Pupedanovsko, jih razlije po tleh kot glaž vina in ga zopet sestavi skupaj. In Pivška kotlina se imenuje Piv – ska kotlina, reggae se izgovori s trdim pivškim h-jem …

Izvrsten izdelek, ki nosi v sebi dediščino teh krajev, ki nosi etnološki pečat tolikokrat omenjene kotline. Kultura, ki bo čez petsto let pričala zanamcem, kako se je nekoč pilo, kako se je nekoč plesalo, kako je zgledal medved, kako kmet. Skupina v vseh letih od nastanka (skupina obstaja sedemnajst let) ni izgubila svojega osnovnega vodila, ostaja zvesta svojemu zvoku in filozofiji. Glasba, ki poleg zvoka prinaša vonj po domači salami, domačem vinu, domačih ljudeh … po Domači brjači, skratka.

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.