Triger the Bloodshed in Before the Murder v Orto baru

Before the Murder

Before the Murder

Ljubljana / Orto bar
16. 9. 2010

Ta četrtek je bil zaspano deževen dan, ampak na srečo je večer v Orto baru obljubljal težko pričakovano poživitev. Tako sem hitel po Ljubljani, da bi pravočasno ujel začetek koncerta, ki se je na mojo srečo začel pol ure pozneje. Toda ob prihodu me je čakalo drugo manj prijetno presenečenje – odpoved skupine The Dead Lay Waiting. Nepričakovana bolezen lahko napade vsakogar in zato je bil obljubljeno daljše igranje skupine Before The Murder. Njih je letos bilo možno videti tudi na Grossmannovem festivalu filma in vina.
Pogled na skupino, ki jo sestavljajo zelo mladi glasbeniki, je vzbujal skepso, da bo ta nastop zelo izpiljen. Potem so začeli igrati in izgledalo je, da sem imel prav. Ampak fantje so prijetno presenetili v nadaljevanju koncerta. Hitrejša izvedba, malce bolj gladki prehodi in dober vokal so vnesli energijo v dvorano in dokazali, da ne gre prehitro soditi. Skupina je s tehničnega vidika dodelana in ima vso podlago za uspešen nadaljni razvoj. Kitarskemu delu ne manjka variacij in v nekatere pesme vnese zelo prijetno melodičnost. Ponekod sem pogrešal bolj gladke prehode, ampak grovlanje in še posebej scremanje je zelo izboljšalo vtis. Koncert so končali s priredbo pesmi Bad Touch skupine Bloodhound Gang. To je konec naredilo zelo zabaven, saj je vokal pevca skupine namenjen zelo visokim in zelo nizkim tonom, nikakor pa ne temu vmes, ker izpade preprosto smešno.Upajmo, da bodo zlikali manjše lepotne napakice in se spet kaj oglasili v Ljubljani. Trenutno lahko dobite njihov CDs tremi komadi za 5€ na koncertih ali naročite preko maila. Naslednji nastop imajo 25.9. v Kopru z Voice of Violence.
Po krajši pavzici je na oder stopila skupina Trigger The Bloodshed. Svojevrsten death metal je pozival k headbangingu in rokah v zraku. Vzpon, tišina in globok padec, hitri rifi, kitara v ospredju, rafal bobnov – glasba je ponujala idealno mešanico izpusta odvečne energije. Še posebej gre pohvaliti Roba Purnella, ki je s svojim kitarskim igranjem presegel pričakovanja. In, kot da to še ni dovolj, je ob pravih trenutkih dopolni pevca z fantastičnimi globokimi grovli. Skupina je hitra, energična in tehnično dodelana. Pevec zelo dobro obvlada hitro izmenjevanje visokega in nizkega vokala. To je v njihovi zadnji pesmi na nastopu prišlo še posebej do izraza, saj si imel občutek, da poslušaš pogovor med demonoma. Večina pesmi je bila iz njihovega novega albuma Degenerate, ampak bili smo deležni tudi nekaj starejših. Pri nastopu so neutrudno vzpodbujali dvajsetglavo publiko, tako da so tudi najbolj zadržani med njimi na koncu začeli kimati z glavo. Njihovo glasbo in energijo je lepo povzel izsek iz filma Network (1976), ki so ga predvajali med koncertom: „I’m as mad as hell and I’m not gonna take this anymore!“.

Tekst: Miha Mele
Foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.