Tom Waits – Orphans: Brawlers, Bawlers & Bastards (vinyl box set)

2009, ANTI-

Tom Waits je eden izmed mojih najljubših glasbenikov in – zelo subjektivno mnenje privrženca – ne spomnim se njegove slabe plošče. Waitsova glasba ima vse, kar sam pri glasbi cenim in kar v glasbi iščem. Ima težo, nek smisel in, kar je najpomembneje, se te dotakne. Njegov rezon skladb je neverjeten in zdi se, da ima pesem za vsako razpoloženje.

Trojni album Orphans je izšel že štiri leta nazaj in kar nekaj časa je trajalo, da sta se ga Tom Waits in založba ANTI- odločila izdati v vinilni obliki. Lani decembra smo to končno dočakali in mislim, da je bila do danes celotna izdaja (kljub visoki ceni) razprodana. V njej ste dobili dodatnih šest skladb, skupaj sedem vinilk, lično pakiranih, ne manjka niti dokument z besedili in fotografijami. Orphans je brez dvoma ena izmed boljših Waitsovih plošč, na videz naivna zbirka zaprašenega materiala vam predstavi vse, kar ima ta ameriški glasbenik ponuditi: blood, sweat and tears. Plošča je nekakšen Anthology of Tom Waits’ Music, če potegnemo vzporednice z obezno opremo domače fonoteke: Anthology of American Folk Music iz leta 1952. Podobnosti med ploščama pa se ne končajo pri mojem subjektivnem vtisu, upal bi si celo trditi, da si je sam Waits za vzor pri pripravi albuma Orphans vzel prav omenjeno klasiko ameriške godbe. Obe izdaji sta namreč razdeljeni na tri tematske sklope, ki so si tudi vsebinsko nekako podobni. V Waitsovem primeru se za delom Brawlers skrivajo nekako bolj rockerske skladbe, za Bawlers baladne in introspektivne godbe, Bastards pa vam predstavi, kako se Waits znajde v malce bolj eksperimentalnih vodah. V primeru antologije pa so tematski deli balade, socialne pesmi ter pesmi (songs). Dalje sta si izdaji podobni tudi v vsebinskem smislu. Tom Waits je dejansko songster (o teh je verjetno že pred kakimi desetimi leti za žal že pokojno Musko odličen članek napisal Ičo Vidmar, pobrskajte po Cobissu), z melodijo obdan pripovedovalec zgodb. Kar je isti tip muzikanta, kot na AoAMF: Waitsovi interpretaciji klasik Goodnight Irene ter Lord I’ve Been Changed (vrhunska izvedba) bi lahko bili na obeh albumih.

Kateri sklop kompilacije Orphans vam je oziroma bo bolj pri srcu, je stvar osebnih preferenc, razočara v smislu zamisli in izvedbe nobeden. Odlične skladbe najdete na vseh, izpostavljamo (glede na dnevno formo, da se razumemo) Lowdown, 2:19, Bottom of The World, že omenjeno Lord I’ve Been Changed, Lucinda, odlično Road To Peace ter Rains on Me iz prvega dela Brawlers. Z dela Bawlers nam v spominu ostajata predvsem odlični uvodni skladbi Bend Down The Branches ter You Can Never Hold Back Spring, kasneje Long Way Home, na zadnjem delu Bastards pa naj omenimo le – da se ne izgubimo v naštevanju skladb – zadnjenapisano zgodbico Missing My Son, ki se pojavi tudi na zadnji Waitsovi plošči Glitter & Doom in mu je očitno precej pri srcu; spodaj podpisanemu malo manj, ker jo je slišal že prevečkrat.

Skladbe na Orphans mogoče niso najboljše, kar je Waits v svoji karieri napisal (sicer pa plošča ni the best of), kot celota pa delujejo fenomenalno; tudi izbor priredb je več kot primeren in se odlično poda kompilaciji. Album zato na nek način deluje kot vpogled v lik in delo Toma Waitsa – je lehko odlična vstopna točka v raziskovanje njegove glasbe, v kolikor je ne poznate – hkrati pa stoji kot samostojna celota. Ta občutek se ne skazi niti ob poslušanju dodatne bonus plošče, ki je na nek način povzetek vseh treh glavnih delov.

Če nekateri objavljajo (avto)biografije že pred tridesetim – velikokrat brez da bi v življenju kaj pametnega strli ali podrli – pa ima Waits drug pristop. Kljub skoraj šestdesetim križem še zmeraj prekleto inovativen, pogumen in poln energije: s stilom, ki tem križem seveda pristojijo. Nikoli skomericaliziran, plitek ali kičast je zmeraj vedel povedati majhne, vsakdanje reči na preprost, vendar velik način. Jenkiji ga upravičeno imenujejo “American treasure”.

Vuk Drašković je ob priliki v nekem intervjuju povedal približno takole: Če pri 20-ih nisi levičar, nimaš srca. Če si pa komunist še pri 50-ih, pa nimaš možganov. Kar je mogoče res. Čisto res je pa tudi to: Če vam plošča Orphans ni všeč, nimate ne srca in ne možganov.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki: