The Black Keys – Brothers

The Black Keys - Brothers

The Black Keys – Brothers

2010, Nonesuch

Dan Auerbach in Patrick Carney po mojem mnenju še nista spočela slabe plošče, čeprav je Brothers že njuna šesta po vrsti. Poleg tega sta se na vseh teh ploščah držala približno istega recepta – na bluesu osnovan rock ‘n’ roll, kitara in boben kot temeljna inštrumenta ter jamrajoča, tudi bluesovska lirika.
The Black Keys so si ime ustvarili že s prvima dvema izdajama The Big Come Up (2002) ter Thickfreakness (2003), ki sta temeljili na surovi in agresivni garažni poštenosti. Ta recept je deloval nekje do Magic Potion (2006), na Attack & Release (2008) pa sta se odločila zvok malce bolj spolirati, pridružil se je tudi Danger Mouse. Plošča ni bila razočaranje, smo pa vihali nos nad neodločnostjo, slišalo se je, da The Black Keys iščejo nekaj novega. Eksperiment Blakroc (2009) zato niti ni bil presenečenje.
Kaj torej pomeni plošča Brothers? Korak naprej in nazaj hkrati bi rekli. Danger Mouse še naprej pomaga pri produkciji in to se sliši. Zvok je podobno spoliran kot na Attack & Release, zato pa vseeno bliže Magic Potion. Lirično pa se fanta tudi nista bistveno spremenila, skozi celi album poslušamo o težavah z ženskami (žensko?), je pa zato izginila psihadelija (tako v zvoku kot v temah skladb) in album je tako veliko bolj pritlehen. In to je dobro. Tipičen primer tega je recimo zadnja skladba na plošči These Days: takoj veš, da so to The Black Keys, hkrati pa ti je takoj jasno, da ta skladba ne bi mogla biti na nobeni prejšnji plošči. In res je lepa skladba, že samo zaradi nje se mogoče splača poslušati ploščo do konca. Podobno bi lahko rekli za prvo pesem Everlasting Light, ki je sicer precej drugačna od prej omenjene. Vendar se sliši ta “novi” zvok Black Keys. No, da fani ne bodo preveč razočarani, so še tu vedno stari naboji tipa Next Girl, She’s Long Gone itd. Sicer pa novi slog prevladuje. Čisto legitimno in predvsem všečno.
Zato niti ne bomo na veliko filozofirali. Toplo priporočamo ploščo v prisluh. Stari (tudi starejši) novi Black Keys bi lahko rekli. Auerbach in Carney zreta naprej, hkrati pa se nista izneverila tistemu, zaradi česar imamo radi njuno glasbo.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

Značke: