Niso tavali kot potepuhi, bili so metulji – Pop Design v Križankah

pop_design_25let_18

Ljubljana / Križanke
17. 09. 2010

Ko sem se ta večer odpravljala v mesto, so se v meni prebudili spomini na najstniške dni, ko smo kar tako ob petkih v šolskem razredu priredili ples z glasbo v živo. Na bobnih Dačo, ki sem ga šla ta deževen petek poslušat na 25 let Pop Designa. Niti močni nalivi mi niso preprečili, da ne bi šla poslušat nekdanjega sošolca in njegovih prijateljev na tak oder, kot so Križanke.

Ne točno ob uri so Tone Košmrlj, Miran Rudan, Damjan Kuzmijak, Tomaž Pavlin in Damjan Tomažin prišli na oder, posamično drug za drugim. Priznam, pogrešala sem Vilija Resnika in prvotna dva člana ansambla, a to je že druga zgodba. Križanke niso bile nabito polne, verjetno tudi zaradi dežja in fame odpovedovanja petkovih in sobotnih prireditev. Na začetku tako nekako po redu, ko tečejo koncerti, pesem Zate, Moja dolenjska vas, Sedem dni sem čakal tvoj poljub. Potem spomin na Eurovizijo 1989: Baby Blue. Kot gost jih pozdravi Bulič … potem nekaj pesmi Pepelka, Srce, Ostani moja ne odhajaj, publika je že evforična in poje z nastopajočimi kot tudi s Tanjo Žagar, Vse najboljše zate Pop Design. Na odru se zvrstijo vsi gostje, Tamburaši iz Sodražice in Maestro. Napetost se stopnjuje. Pogledujem po publiki in preseneča me pogled na pojočo množico mladih, ki se verjetno še rodili niso, ko je bil Pop Design na vrhuncu kariere. Besedila pesmi znajo na pamet, iz vseh grl doni Ne bom ti lagal. In ne bo laž, če napišem, da je bila energija in vzdušje kot takrat, ko so bili fantje na vrhuncu slave, če ne še bolj prisrčno. Besedila pesmi so še danes tako topla, resnična in nežna, ko pa je Miran Rudan zapel z vsem svojim žarom, ležeč na tleh, med oboževalkami Ko si na tleh, človek dobi občutek, da bi kljub težavam lahko letel … tja med zvezde … ker se mi je v trenutkih zazdelo, da se je kljub oblakom nebo zjasnilo. Da so zvezde Pop Desina prenesle žar in soj zvezdic med občinstvo.

Evforija je bila na višku, katero so med koncertom fantje stopnjevali z vložki kot s solo "tuši" in glasbo kot bitje srca, kot bi šlo za življenje in smrt, kot da bo ravnokar zavrelo in skipelo ter odletelo tja, kjer je vse lepo in brezmejno. Kot da bi zvezde padale z neba, fantje so po vseh teh letih pokazali dobro pripravljenost in profesionalnost, bili so znova zvezde. Obiskovalcem so dali dve uri in pol energije, pozitivnega naboja, čustva so se sprostila in ljubezen je valovala. Med ljudmi. In to šteje.

Kar nekajkrat so poskušali zaključiti koncert, a je publika želela še še še. Tako so jih poklicali ne na samo en bis. Dačo in fantje, upam, da se kmalu spet srečamo in upam, da ne med zvezdami. Bili smo metulji in počasi, kot potepuhi smo odšli novemu jutru naproti.

Tekst: Darja Delavec
Foto: Miha Dolenc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.