Melt-Banana in N’Toko v Menzi pri koritu

N'Toko

N’Toko

Ljubljana / AKC Metelkova mesto / Menza pri koritu

 

Vstopnina: 12/14 €

23. 9. 2010

 

Da pojasnim kako morebitno kasnejšo brco v temo, naj začnem z logističnim problemom, ki se je udejanjil pred četrtkovim koncertom skupka N’Toko in Melt-Banana. Na isti večer je bil na lokaciji, oddaljeni nekaj deset metrov, predviden tudi koncert dvojca It’s Everyone Else, ki skuša svoj nemajhen potencial letos uveljaviti tudi na Klubskem maratonu Radia Študent. Situacija je pripeljala do nekaj sprehodov med Gala Halo in Menzo in lovljenjem začetkov tega ali onega dogodka. Ob pričujoči izbiri ni bilo lahko prioritizirati, zato se je porodila misel, da bi ob večjem sodelovanju metelkovskih klubov bilo možno ujeti oba dogodka v celoti. Glede pristopa k glasbenemu izražanju sta si bila dogodka v Gala Hali in Menzi namreč podobna in vredna pozornosti podobne (ob pomanjkanju boljšega izraza) ciljne publike.

 

Nekaj čez deseto, ko v Gala Hali še ni bilo slutiti začetka koncerta, se je bilo vendarle potrebno prestaviti v Menzo, kjer je na delu že bil N’Toko – referenca, ki je v dvorano vendarle privabila več kot 5 do 10 postavačev, kar je običajni body count na nastopih predskupin. Omenjeni fant se med vsemi drugimi kvalitetami ponaša s sposobnostjo hitrega govoričenja, katerega je med popotovanjem po Orientu bojda udejanjal v material za svojo novo ploščo. V skoraj tričetrturnem nastopu smo torej imeli priložnost preveriti, kaj nas čaka. Na že posnetih podlagah, ki so vijugale od shizofreno-cinematičnih do celo prijetno plesnih, je N’Toko spet dokazal, da ga je vedno bolj krivično, ali pa vsaj strašansko nepopolno, označevati za raperja (sploh ob večini ostalih slovenskih „raperskih“ živali). Vsi raznovrstni vplivi njegove glasbene forme so prišli do izraza v popolnoma razpuščenem, a hkrati konglomeratnem izpustu. To pomeni, da smo se precej brez skrbi, da bi zadeva izpadla kičasto, lahko sprehodili od povsem kaotično-avantgardnih ritmov, popestrenih recimo z risankastimi zvoki (ki bi jih zagotovo odobrili tudi Melt-Banana in guru zvočnih eskapad in napadov Mike Patton), do psihadeličnih, a še vedno konkretnih glasbenih valovanj. Vsekakor stvar, ki je ne gre priporočati gorečim pripadnikom tega ali onega žanra, ki preko njega težko vidijo. Sicer pa bi takole na hitro ocenila, da je bilo takih dotični večer malo na prizorišču.

 

Tudi zaradi Melt-Banana, ki v večini nekako privabljajo predvsem glasbene navdušence, in to tiste radovedne, zvedave, vzdržljive. Ali pa samo pripravljene na karkoli. Kakorkoli že, zasedba je nastop začela tako kot bi šlo od njih pričakovati. Blazno nastopaško in hkrati povsem oddaljeno. Na odru sta se najprej v temi zvrstila dva člana, ki sta prisotne napadla s: slepečimi rudarskimi svetilkami na glavi, elektronsko sproduciranim hrupom in srce ter ušesa parajočim vokalom. Tavajoč v temi, metaforično in tudi praktično, sicer predvidevam, da je šlo za pevko in kitarista, za katera sicer ne vem, koliko sta bila pri svojem početju navdahnjena z družbeno-političnimi motivi in usodo pod zemljo ujetih čilskih rudarjev, a po približno 15 minutah je občutek utesnjenosti dobil svoje in če bi na ta način hoteli izpeljati celoten koncert, bi nas proti koncu večina že pogledovala proti stropu, če nam bodo po vrvi spustil kakšen sendvič in nikotinski obliž. Na srečo so z nami imeli drugačne načrte, privoščili so nam luč, prostor na odru sta dobila tudi baskitaristka in bobnar, v publiko je bila vrnjena zasežena videokamera, nato pa se je ves elektronski hrup, h kateremu tokijski razgrajači plavajo zadnja leta, oklevajoče začel transformirati v nekoliko bolj klasično, a še vedno prav nič oprijemljivo, rock formo. Melt-Banana so bili skozi leta porinjeni v marsikateri glasbeni predalček, stvar pa je v tem, da predvsem na albumih od vsakega žanra vzamejo le tisto, kar se jim usede kot primerno za njihove glasbene izlive. Le-ta je bil na tokratnem ljubljanskem koncertu podložen z močno basovsko linijo, kitarskimi diverzijami, ki so se sicer občasno umirile in poskušale slediti razposajenemu, da ne rečem plesnemu, bobnarskemu ritmu, vendar pa je kateremu koli delu nastopa nemogoče očitati ponavljanje, saj je že isti trenutek, ko bi si zamislili, da ste ujeli ritem in sicer do konca izmaličeno melodiko, stvar eksplodirala v ne povsem, a vendarle drugo, dimenzijo. K temu je veliko pripeval raztrgano-vreščeči vokal, ki celotni stvari doda tisto pravo mero shizofrenije. Tako tudi udeležencem mini moshpita pod odrom najbrž ni bilo lahko, dobijo pa 10 točk za trud, sploh pri zadnjih desetih skladbah, ki so sestavljale sicer nekajminutni bis (dolžino skladb si tako lahko izračunate sami).

 

Kljub vsemu je bil kaos koherenten, veliko bolj dostopen kot na albumih, kajti, ne vem za vas, ampak Melt-Banana zelo redko pristanejo na playlisti priljubljenega glasbenega predvajalnika. So, podobno kot marsikatera bolj eksperimentalna godba, tiste vrste zasedba, kjer enkrat ali dvakrat poslušaš njihove albume in potem le čakaš dan, ko boš to silno čudo preveril v živo, po možnosti v ljubkem klubskem prostoru Menze, kjer tovrstni glasbeni napadi tudi najbolje izpadejo.

 

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.