Laibach vikend paket

Laibach_230910_02

Trbovlje / Delavski dom
23. – 26. 09. 2010

Wir tanzen Ado Hinkel Benzino Napoloni Wir tanzen Schiekelgrueber Und tanzen mit Maitreya Mit Totalitarismus Und mit Demokratie Wir tanzen mit Fascismus Und roter Anarchie

Eins, zwei, drei, vier Kammerad, komm tanz mit mir Eins, zwei, drei, vier Beide Haende reich ich dir Eins, zwei, drei, vier Deutsches Volk, komm tanz mit mir Eins, zwei, drei, vier Rundherum, das ist nicht schwer
(Tanz mit Laibach, WAT)

Tako. Tudi Laibach so na svoji rojstnodnevni torti ugasnili kar spoštljivo število svečic, ker trideset se jih je nabralo, odkar so se prvič pojavili v javnosti in bili tudi takoj prepovedani. Kar je svojevrstno presenečenje, saj v samem začetku ni bilo zelo veliko takšnih, ki bi jim pripisovali daljši rok trajanja od muhe enodnevnice, bilo pa je tudi nekaj takšnih, ki bi za njimi z veseljem potegnili vodo, ki bi jih že pred petindvajsetimi leti odplaknila na smetišče zgodovine. Ampak Laibach so kljub vsemu šli naprej, seveda najprej v tujino potrdit star rek, da nihče ni prerok v lastni domovini in se naposled kot bumerang vrnili nazaj. Njihova zgodovina je spisek bizarnosti, in ena prvih je v tem, da jih je javnost priznala pravzaprav z njihovo prepovedjo. Leta 1983 se jim je namreč zgodil intervju, ki ga je za Tednik naredil takratni novinar TV Ljubljane Juri Pengov in čeprav mi po vseh teh letih ni čisto jasno ali je šlo res za Pengovovo zaskrbljenost na neonacističnim simboljem ali pa bolj nekakšen odgovor na provokacije Trboveljčanov, dejstvo je, da jih je intervju čez noč in z vso močjo postavil na zemljevid Slovenije. Potem so sledila leta zgražanja in problematiziranja Laibachov, tako v ožji kot tudi širši domovini, a ne, kot bi pričakovali, zaradi njihovega umetniškega izražanja. V to se birokrati, ki so bolj kot lastne misli ponavljali resnice oblastnikov, niso niti upali spuščati niti niso imeli dovolj intelektualnih kapacitet, da bi se jim postavili po robu. Največji problem je postalo njihovo ime, ki je zaskrbljene občane, še posebej borce NOB, neprijetno asociiralo na medvojno nemško okupacijo glavnega mesta Slovenije in prvega mesta heroj. Če bi si četverica nadela kako drugo ime, ki bi pač pomirila javno mnenje, bi lahko tudi čisto legalno javno nastopali, a fantje so trmasto in lahko bi rekli kar precej neracionalno vztrajali pri svojem, in sledila je še prepoved uporabljanja njihovega imena in nastopanja. Odšli so v ilegalo in potem še v tujino ter si z nastopanjem tako v zahodni kot tudi v vzhodni Evropi ustvarili ime, ki pa ga doma niso smeli uporabljati. Dokler ni nastopilo globalno segrevanje, in v drugi polovici je bila klima v Sloveniji že toliko mila, da so z Gledališčem sester Scipion Nasice v Cankarjevem domu pod lastnim imenom uprizorili gledališko predstavo Krst pod Triglavom, za katero so napisali glasbo.

Laibach pravzaprav nikoli niso zares odšli iz Slovenije. Ne samo, da so v času prepovedi imeli nekaj sicer nelegalnih nastopov, v Sloveniji smo imeli tudi srečo v nesreči, da je leta 1987 skupina podpisala pogodbo z znano angleško založbo Mute Records, s katero je imela pogodbo o izdajanju njihovih plošč in kaset ravno ZKP RTV Ljubljana, tako da so Opus Dei, Let It Be in Sympathy For The Devil izšli sočasno z izdajami albumov na zahodu in smo jih lahko čisto legalno kupili tudi pri nas. Za tiste ki ne razumejo čisto dobro, o čem govorim, naj povem, da distribucija nosilcev zvoka tujih založb v Jugi ni bila mogoča, tako da je bila prva obvezna lekcija vseh diskofilov švercanje plošč preko meje z Avstrijo ali Italijo, saj so pri nas plošče izhajale z vsaj polletno zamudo, pogosto pa so bile plošče in tudi kasete kake čudne kakovosti in včasih je bila muzika ravno tisto, kar smo na ploščah najmanj poslušali.

V devetdesetih je prišla tako težko pričakovana svoboda in ko smo se je dobro zavedli, nekako nismo imeli prave ideje o tem, kaj z njo. Tudi za Laibache se mi zdi da so v devetdesetih letih kar malce izgubili kompas in se po Kapitalu pojavili z ne ravno prepričljivima NATO in Jesus Christ Superstar, na katerih prevladujejo bolj priredbe, a v novem tisočletju so nam postreli z WAT, Volk in Laibachkunstderfuge, s katerimi dokazujejo da še niso rekli čiste zadnje besede, odpeli zadnje kitice in zaigrali zadnjega tona. In bolj ko so se bližali rojstnodnevni zabavi, več jih je bilo videti in slišati tako da so se malce nenavadno ustavili tudi na štadionu na masovki ki sta jo seštrikala proti koncu poletja Lado in Jure. Glede na to da so že kako leto nazaj v svoj program vključili tudi nekaj čisto starih komadov bi bilo nepravično govoriti o nabiralni akciji, bolj je šlo za dvigovanje pozornosti pred njihovo obletnico ki so jo pretekli vikend v velikem slogu proslavili v njihovih Trbovljah, pa tudi publike na njihovih nastopih po Slovenji ni ravno manjkalo, tako da je bilo zadovoljstvo kar obojestransko.

Pa dajmo zgodovino na stran in se raje posvetimo dogajanju v Delavskem domu v Trbovljah med 23. in 26. 9. in naj ima pred resno platjo tista bolj zabavna. Prvotno so bili v sklopu celotnega dogodka kar tri večerne zabave, v petek in soboto v Delavskem domu kjer so nekaj svojih viž in popevk zaigrali, nikoli ne bi uganili, Laibach, v nedeljo pa je bil v načrtu izlet do televizijskega oddajnika na Kumu kjer bi lahko uživali ob izvedbi Kunstderfuge, a je skorajda celotedensko deževje te načrte organizatorjev na mojo veliko žalost preprosto odplaknilo. Petkov koncert ste si lahko v neposrednem prenosu preposlušali tudi na Valu 202 in je bil po pričevanju očividcev bolj slovesen in tudi bolje obiskan, je bil pa zato sobotni, na katerega sem se tudi sam odpravil, zopet po pričevanju očividcev bolj prisrčen in sproščen. Bojda se na petkovo povabilo na ples z Laibachi ni odzval nihče, v soboto pa je med komadom Tanz mit Laibach vstala in ploskala v ritmu praktično celotna dvorana, nekaj najbolj pogumnih pa je celo prišlo poskakovat pred oder in če bi imeli na sporedu še kako Golico, bi proti koncu lahko imeli pravo veselico. A šalo na stran, z Laibachi se ni dobro hecat, še posebej na začetku programa Laibach Revisited, ki je tako v petek kot soboto trajal tam okoli ure in 40 minut in naj bi bil v zgodovini benda do sedaj najobsežnejši. Roko na srce, če bi zares hoteli slišati vse najzanimivejše izseke njihovega glasbenega ustvarjanja bi se koncert zlahka raztegnil na nekaj urni performans ki bi obsegal tudi tiste zabavna dela iz koca osemdesetih vključno s kompletno ponovitvijo zvočne kulise za gledališko predstavo Krst pod Triglavom in briljantnega razčekufa Beatlov in njihovega zadnjega izdelka Let It Be, tako pa smo se morali zadovoljiti z izvedbo, seveda močno posodobljeno in elektrificirano, tistega manj znanega repertoarja z začetka njihove kariere ki je močno raztreščena po raznih albumih in kompilacijah. Seveda je težko primerjati te in one čase in vzdihovanje o tem, kako so bili včasih Laibachi bistveno boljši, nikakor ni na mestu. Lahko bi rekli da gre druge komade in čeprav nosijo približno isto formo živijo drugačno življenje. Nova akropola je pač drugačna Nova akropola in Država je pač drugačna Država kot je nekoč bila. Začetek deluje morda še malce bolj komoren in temačen kot posnetki ki so nastali v osemdesetih, sploh ko lahko glasbo, ki je pospremila poslušalstvo v dvorano, prekinejo z ženskim glasom spuščen skozi megafon na začetku Bojev in človeka kar malce stisne v srcu ob prežame občutek izgubljenosti in brezizhodnosti, še posebej ko se tudi tako vesele ideje o tem kako kujemo bodočnost v bistvu slišijo bolj kot žalostinke. Laibachi svoje prve stvaritve izvajajo ostro, močno, brez posebnega ozira tako do pesmi kot tudi do poslušalstva. In če so se še proti koncu lanskega leta v ŠTUKu v paketu z Juno Reactor zdeli malce izpeti in ne ravno udarni, je bil koncert v Trbovljah čisto nekaj drugega, svoje pa je seveda naredila razstava Rdeči revirji, ki je razstavljena v preddverju dvorane in se njeni monumentalnosti, kombinaciji temačnosti okolice in močni osvetljenosti platen, ni mogoče izogniti. Splošni vtis je seveda veličasten.

Ko smo se prebili skozi prvi del in mimogrede prešpricali njihove najbolj poznane koračnice smo se znašli v družbi ameriške, angleške, turške in nekaterih ostalih himen z njihovega albuma Volk, tako da je bilo tistega najbolj turobnega dela konec in pred nami so bili tisti Laibachi ki jih zadnje čase najbolje poznamo, malce cinični in resnobni komentatorji dogajanja krog nas. Pač malce predaha in nekaj lepih projekcij v ozadju pred iztekom koncerta, ko so z repertoarjem in WAT, še posebej s komadom Tanz mit Laibach, ki je bil nedvomno vrhunec večera, s stolov povzdignili na noge celotno dvorano Delavskega doma, ko je kar malce razneženi Fras, očitno v odlični formi in odličnega razpoloženja, z gestikulacijo pozval prisotne na sodelovanje. Če bi bili Laibach drugačen bend in publika malce drugačna publika bi v tistem trenutku najverjetneje marsikaj letelo po zraku, a ker je že nasmeh na obrazu kakega izmed nastopajočih prava redkost in zgodovinski dogodek, si bo potrebno sobotni koncert dobro vtisniti v spomin. In ne samo zaradi splošnega veselja in rajanja, predvsem zaradi tega, ker so bili izmed vseh štirih srečanjih, ki sem jih imel čast doživeti, tokrat najmočnejši, najprepričljivejši in tudi najobsežnejši, pa tudi skrivati pred dežjem in hiteti na vlak mi tokrat ni bilo treba, kar ima tudi svoj čar. Očitno je celoten dogodek tudi skupini dal večji zagon in rezultat je bil navdušujoč.

Dovolite mi, da nekaj malega spregovorim še o dopolnilni dejavnsoti Laibach vikend paketa in sicer o simpoziju, ki se je zgodil med petkom in soboto in se je vsebinsko vrtel okoli okrog Laibach ter NSK. Prvi dan sem bil sicer zaradi drugih obveznosti simpozij primoran prešpricati kar pa mi je kar malce težko sedlo na dušo, saj so bili na govorniškem odru med drugimi napovedani tudi gor Vidmar, Goran Lisica Fox in Peter Janjatović, ki bi prav gotovo znali iz prve roke veliko modrega povedati o tistih slavnih časih, simpozij pa se je prvi dan vrtel ravno okoli njihovega nastanka in splošne varnostno politične situacije v državi v kateri so se pojavili takšni ali drugačni protidržavni elementi.

Prvo kar je bilo zelo očitno pri simpoziju je to, da je bil prvenstveno namenjen tujcem, predvsem zahodnjakom in tistim mlajšim, ki niso imeli veselja okusiti socializma v vsej svoji veličini na lastni koži. Ne samo da je potekal v celoti v angleškem jeziku in je bilo prav neprijetno gledati nekatere naše razumnike, kako se lomijo z angleščino med prebiranjem svojih že preje napisanih referatov, tudi tematika je bila tistim ki jih osemdeseta v Jugi vsaj malce rajcajo, povečini že znana. V prvem delu dneva je bil še najbolj zanimiv nastop Pirjevca, katerega zgodovinske analize polpretekle zgodovine so vedno zelo zanimive, le vrstni red bi lahko malce obrnili, saj bi se Miško Šuvaković s svojim videnjem jugoslovanskega modernizma lahko navezal na kratek a jedrnat oris povojne Jugoslavije, neugodna pa je bila tudi sama ura pričetka simpozija, ko je moja podzavest še vedno slepo ponavljala cankarjansko mantro o kavi in se zavest spričo tega ni mogla v celoti osredotočiti na intelektualno delo. Bolj zanimiva in manj uradna je bila popoldanska debata, ko so se za isto mizo našli kinetični vanzemaljac Živadinov in Laibachovska Knez in Novak. Medtem ko je Dragan zelo na hitro pomahal s knjigami o liku in delu ruskega avantgardista Malevicha, ki je narisal znameniti črni križ kateremu so Laibach dodali še zobato kolo, se globoko in iskreno zahvalil Laibachom in NSK za vse dobro in se potem prostovoljno odstranil v zadnje vrste dvorane, sta Knez in Novak malce bolj seriozno in stoično povedala nekaj malega o ozadju in idejah, ki so jih vodile skozi leta ter seveda natresla nekaj zanimivosti ki se jih je nabralo skozi leta vključno s proslavo ob priliki Evropskega meseca kulture v letu 1997 ko so s slovenskimi filharmonik dobro zživcirali pol slovenske javnosti z Žižkom in Rodetom na čelu ali pa ko so skozi na novo odprt City Park v nacističnih uniformah pred sabo potiskali prazen nakupovalni voziček in si ogledovali izložbe. Preveč preprosto bi bilo takšne akcije in njihove ideje označiti zgolj za golo provokacijo, Laibachi so družbi vedno nastavljali ogledalo in jo klofutali s svojimi komentarji in lahko bi rekli da sami niso imeli kake posebne želje spreminjati sveta, so pač dovolj veliki ciniki da se ne vmešavajo v tok zgodovine, a njihove replike so velikokrat pretresle poglede in jih odbile nazaj k oddajnikom, če so se le ti tega sploh zavedali. Njihova provokacija je dostikrat tako sofisticirana, da je težko ločiti leve od desne in vprašanje je, če je sploh smiselno, tako kot se je nelagodno spraševati v kolikšni meri so nacisti ali fašisti, ker takoj zatem naletim na vprašanje s kakšnimi merami jih merimo? Koliko je naš pogled na njih izključujoč in totalitaren, bodisi da jih imamo radi ali pa sovražimo? Zakaj nekateri na njihovih koncertih čutijo podzavestno željo po korakanju, čeprav svoja stališča ocenjujejo kot liberalna? Laibachi nimajo odgovorov, le vprašanja tako kot vsi mi in s svojo prezenco kažejo zgolj svoje ideje in poglede, ne večnih resnic. Le o prihodnosti ni bilo kaj prida govora, le o tem, da je tako simpozij kot celotno praznovanje organizirano tudi zaradi tega, da se zgodovina preseli v muzeje in da se moči usmerijo v nove projekte.

Nedeljsko jutro se je zopet začelo nesramno zgodaj, namreč ob enajstih dopoldne in ravno ko se je končala ena maša v bližini se je nadaljevala ona v Delavskem domu in žarišče nedeljskega srečanja se je preneslo na NSK državo in njeno delovanje. Namreč, v letu 1991 so umetniške skupine zbrane pod zastavo NSK ustanovile prvo virtualno državo, državo NSK s svojimi obeležji, pasporti in himno, le da je država do sedaj imela zgolj državljane ne pa tudi svojih organov ali oblasti, kot se za pošteno državo šika in ker se je od leta 1991 dogodilo marsikaj, predvsem globalno omreženje, je jasno da je potrebno državo NSK malce pošraufati in jo prilagoditi novejšim časom. Tako se ima v Berlinu zgoditi prvi kongres državljanov NSK, ki pa ima to lepotno napako da je nanj povabljenih le 30 udeležencev, ki so bili izbrani po merilih ki nam niso bili predstavljeni, to dejstvo pa je vzbudilo nemalo začudenja in vprašanj o tem, ali je takšen način demokratičen oz. komu na čast je takšen kongres sploh potreben če ni pravega dialoga med državljani. Kar je po svoje res, vendar se moramo zavedati da prevelika množica na demokracijo ne vpliva ravno blagodejno tako da je oženje participantov čisto razumljivo, le lepo bi bilo slišati kriterije na katerih je temeljil izbor. Olajševalna okoliščina je v tem, da je to šele prvi poskus konstituiranja NSK kot malce bolj zaresne države, s poudarkom na poskus, tako da za kongres niti ni določenih pravih ciljev niti ni nikakršnih pričakovanj in nihče niti ne ve, kaj se bo iz vsega sploh izcimilo. Sam sem sicer upal da bodo na simpoziju rekrutirali novo članstvo, a je očitno projekt nekako zamrznjen od lanskega aprila in šele po kongresu bo jasno v katero smer gre država NSK tako da bo treba na članstvo očitno vsaj še kak mesec malce počakati. Seveda se je potem tudi razvila debata o tem ali NSK potrebuje kako ustavo in zakone ter primerjava med klasično državo in virtualno državo in v kar sem prepričan je le to, da ni ravno enotnega pogleda in da imamo pred sabo poskus kako ustvariti državo ki bi lahko pozabila na ozemeljske omejitve in prisilno identifikacijo ter v sebi združevala različno populacijo ki bi se identificirala bolj na idejni in vrednostni osnovi kot pa na narodni ali jezikovni pripadnosti. Čeprav takšen koncept v osnovi obeta preseganje določenih omejitev na katere naletimo pri običajnih državah, si je v tem trenutku še težko zamisliti vse pomanjkljivosti in tehten premislek je vsekakor nujen.

Če potegnem je bil že sam dogodek kot celota zelo zanimiv in deloma tudi poučen in čeprav bi si med delovnim časom v soboto in nedeljo želel kake bolj specifične vsebine predavanj, je bila navzočnost v zadovoljstvo. Da o večerni zabavi niti ne govorim, le vreme je bilo nekam nesramno luknjičasto, čeprav smo lahko zadovoljni da nismo doživeli ponovnega vikend potopa, česar sem se spričo njihovega ugleda kar malce bal. Pa dobro, čeprav včasih ni tako očitno, tudi Laibach so samo ljudje…

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.