Klaxons – Surfing the Void

Klaxons – Surfing the Void

Klaxons – Surfing the Void

Polydor, 2010

Telenovela z novim albumom Klaxonsov, ki je moral biti spremenjen, da bi ga Polydor izdal kot komercialno sprejemljivega, je znana. Deli pesmi omenjeni založbi niso bili všeč, zato se je band lotil predelave pod taktirko Rossa Robinsona, znanega tudi kot botra nu-metala. Jasno, to ljubiteljem glasbe ne more biti všeč, obstajajo pa verjetno tudi taki, ki zato albuma ne bodo prijeli v roke ali pa ga bodo zgolj formalno. Ti ljudje so puritanci in kot taki tudi nesrečniki (beri Bela Hamvas, Filozofija vina), saj sveta v njegovi dejanski obliki ne morejo okusiti. Tu nastopimo na vrsto tudi recenzenti, ki iščemo pot med sovraštvom in oboževanjem in se trudimo imeti »guts to be gentle and kind«. Velika škoda pa je, da častitljivi recenzenti politike in družbe na svojem področju nimajo takšnega vpliva kot ga imajo recenzenti glasbe na svojem. Morda sem se izrazil nerodno – vsak recenzent ni dober recenzent in slab lahko naredi veliko škode, vendar tudi že upoštevanje poznavalske besede nekaj pomeni.

Surfing the Void je daleč od tega, da bi bil slab, niti ni manj eksperimentalen od prvenca Myths of the Near Future, je pa bolj »spoliran«. Poslušalec kmalu opazi večji vpliv kitar na zunanjo podobo zvoka. Forma v osnovi ostaja ista – elektro rock s karizmatičnim vokalom, ki v povezavi s tekstopisjem ustvarja rahel space prizvok mističnosti. Glasba je še vedno kristalna in prevevajo jo nasičeni, veliki refreni. Na tem mestu nas morda razočara, saj so omenjeni refreni narejeni s premalo občutka in izvirnosti. Približujejo se nu-metalskemu (če se spomnimo, kdo je producent) hrupu, po katerega pa se lahko vrnemo tudi nekaj let v preteklost, kjer je ta deloval bolj sveže. Pri refrenih je prejšnji album uspel v večji meri. Obenem pa je nekaj kitarkih rifov in celo solaž (!) posrečenih in godi našemu hrepenenju po nostalgičnem. Zato pa se zdi tokratni bolj raznolik, videti je kot, da so fantje zapluli v širše območje vplivov. Deluje morda bolj odraslo, kar mu da intimnejšo podobo, prinaša pa več jeze in cinizma. Nočem reči, da je album že čisto zrel, saj se večja odraslost kaže tudi v večji zmedenosti kot posledici iskanja samih sebe, ki jo lahko prinaša prehod med mladostjo in odraslo dobo. Kar so hoteli reči, so Klaksonci bolj jasno povedali na prvi plošči. Razlika v stanju duha med albumoma je torej precej večja kot razlika v formi med njima.

Izdelek je čitljiv in za to smo mu lahko hvaležni. Je konkreten album, ki verjetno ne bo poniknil v pozabo preveč hitro, zaradi manjše jasnosti izraza pa ravno tako verjetno tudi ne bo dosegel znamenitega statusa prejšnjega. Band pa, če želi ohraniti svoj status velikanov sodobne glasbene produkcije, mora zbrati svoje ustvarjalne in življenjske sile ter jih združiti v koherentnejšo snov, ki bo prebila kepo v njihovih grlih, da bomo njihovo vpitje slišali jasneje na vseh koncih prizorišča. Do takrat pa imamo na voljo tudi Surfing the Void, ki ga bomo verjetno predvajali večkrat znova z ne posebej skaljenim užitkom. Če bomo ravno v obdobju globje depresije, pa morda celo z večjim.

                                                                                                           MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.