Karizmatični Boy George v Hali Tivoli

01-BOY_GEORGE_23092010

Ljubljana / Hala Tivoli
Vstopnina: 20, 25, VIP 55 €
23. 09. 2010

Komadi Everything I Own, Do You Really Want to Hurt Me in zlasti Karma Chameleon so se v moji pubertetniški mladosti v 90-tih redno vrteli po radijskih postajah. A vendarle me je Boy George začel zanimati šele potem, ko sem nekega dne, pred več kot desetletjem v času božiča, bolj zbrano poslušala komad Do They Know It’s Christmas originalnega Band Aid iz leta 1984, v katerem Boyev glas izstopa. Če je v letih od leta 1984 pa do danes nek član originalnega Band Aid skupaj s svojo skupino postal tako zelo uspešen, da z naklonom 360° osvajajo koncertne odre razvitega sveta in skušajo reševati globalne probleme manj razvitega sveta, Boy Georgova pot po razpadu Culture Cluba, kultne pop skupine prve polovice 80. let, kot posledico razpada njegove ljubezenske zveze z bobnarjem skupine Jon Mossom, ni bila tako uspešna. V mnogih primerih je z ustvarjanjem glasbe in nastopi v vlogi DJ-ja skušal reševati samega sebe od ponavljajoče se odvisnosti od raznih omamnih substanc, katero je (po lastnih besedah) dokončno premagal med prestajanjem polletne zaporne kazni, na katero je bil obsojen konec leta 2008. Vseeno je v tem obdobju ustvaril nekaj hitov, z albumom Cheapness and Beauty zašel v bolj rockovske vode, s staro zasedbo Culture Cluba leta 1999 posnel zelo dober, a prezrt, album Don’t Mind If I Do, ter se uveljavil kot uspešen DJ. Za konec oktobra je napovedan izid novega album Ordinary Alien, s katerega smo en komad slišali tudi na koncertu v Hali Tivoli.

Za vznemirjenje med obiskovalci koncerta je Boy George poskrbel že dan pred njim s twitanjem o njegovi odpovedi. Situacijo je organizatorju koncerta sicer uspelo rešiti, a to je tudi edino, kar mu je uspelo dobro izpeljati. Zmeda glede ure pričetka koncerta (20.00 ali 21.00), vstopanje v malo dvorano Hale Tivoli skozi bife, težavno dostopanje do toaletnih prostorov (nazaj skozi bife po isti poti, s katero smo obiskovalci vstopali v dvorano, in na poti tistim, ki so želeli kupiti kakšno pivo), predolgo trajanje koncerta sicer povsem simpatičnega predizvajalca Jimmya (Jimmy Show), ki ga mnogi poznamo iz igranja na Prešernovem trgu, izredno slabo ozvočenje tudi za sicer ne ravno visok standard ozvočenja koncertov v Hali Tivoli, slaba osvetlitev odra ter neprimerna izbira lokacija koncerta, ki bi bolj sodil v kakšno manjšo koncertno dvorano (recimo za Bežigrad), so zadeve, ki bi lahko pustile (pre)grenak priokus.

Vendar nam Boy George tega ni pustil. Njegova dobra volja in dobra volja ostale odlične sedemčlanske zasedbe, ki je oder zaradi zavlačevanja organizatorja zasedla šele okoli desete ure zvečer, se je razširila po maloštevilčnem občinstvu, ki je imelo na parterju več kot dovolj prostora za poplesavanje ob zvokih hitov Culture Cluba (iz 80. let: Do You Really Want To Hurt Me, Karma Chameleon, Church of the Poisoned Mind, Victims; I Just Wanna Be Loved z že omenjene plate iz leta 1999), uspešnic iz samostojne kariere (Everything I Own), iz sodelovanja v drugih skupinah (Bow Down Mister v okviru zasedbe Jesus Loves You), iz filma (The Crying Game iz istoimenskega filma), hitov drugih izvajalcev (Down By The River Side, Nobody Knows the Trouble I’ve Seen, Always on My Mind) ter drugih pesmi. Čeprav se je barva njegovega glasu spremenila in z njim ne more dosegati tako visokih tonov kot nekoč, zaradi česar nekateri komadi niso zveneli tako kot na zvočnih in video posnetkih (pred izvedbo The Crying Game nas je sam opozoril, da povsod želijo, da ga zapoje in da bomo sami videli, zakaj to počne le redko), njegov glas še vedno ostaja karizmatičen in izjemno močan. Vrhunec koncerta je bila izvedba komada Amazing Grace, ki je na uradni Indie lestvici v Veliki Britaniji tretjega aprila letos zasedel 11. mesto, v sodelovanju z več kot odlično backvokalistko Lizzie Deane, ki je odpela portugalski del besedila.

Po uri in tričetrtem dolgem koncertu pevca, oblečenega v lastne kreacije (tudi oblačila nekaterih druge članov zasedbe so bila okrašena z njimi) v katerih se v zadnjih letih pojavlja na koncertih in z značilnim make up-om, ki je vključeval en podaljšek z dvema pesmima, po večini nasmejane, poplesavajoče in pojoče obiskovalce, v moji bližini eno izredno navdušeno mlado fenico (ni mi uspelo ugotoviti, ali je bil vzrok tolikšna ljubezen do Boy Georga ali so bile posredi kakšna druga sredstva), sem s koncerta odšla z občutkom, da ga je bilo vredno obiskati.

Tekst: Polona Černič
Foto: Marko Mazej

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.