Gromki Full Blast

Peter Brötzmann

Peter Brötzmann

Ljubljana / AKC Metelkova mesto / Klub Gromka
8. 9. 2010

Metelkovo je prekrivala deževna mrena. Po stenah stavb in razpetih platnih so se vile vizualizacije, ki so verjetno namenjene sedemnajstletnici Metelkove. Med metelkovskimi lužami je resda kolovratilo manjše število duš, a v osnovi je bil to še en tak tip večera, ki bi bil bolj smotrno preživet doma. Če izvzamem nekam neumestne projekcije, je bil tole kar tipičen večer za obisk Defonije. Koncertni cikel letos pušča deseto obletnico za sabo in deževne jesenske noči bodo letos verjetno redkeje laljšali koncerti odstopajočih godb Defonije. A so se vseeno začeli udarno in, nemara se že tako lahko reče, v tipično defonični koncertni zasedbi. V Gromki so špilali Full Blast, lani v Cerknem spoznan trio metalskega bobnarja, sorodnega basista in očaka Petra Brötzmanna. Ta multinštrumentalist in en pionirjev evropske jazzovske avantgarde je zagotovo en bistvenih glasbenih predhodnikov večine pihalcev, ki gostujejo na defoničnih večerih, in njegov nastop, četudi stežka res radikalo preseneti kot najbolj difolten potencial, vedno najavlja vsaj vrhunsko in emotivno karseda živo muziko.

A omenjeni trio je na lanskem cerkljanskem festivalu vseeno radikalno presenetil. Vnaprej najavljeni kot jazzcore niso delali krivice tej oznaki. Naj navedem svoje lanske besede:" ..ob grindcore hitrosti ter monstruozni jakosti bobnanja in pulzirajoče basovske spremljave, ki sta grozila s porušenjem polovici cerkljanskih hribov, je izvajanje Brotzmanna delovalo kot spremljava bojnemu pohodu nekajtonskih podivjanih mamutov, naperjenih proti vsem in vsakomer. Zelo fizično in intuitivno zastavljena zvočna slika bi morda lahko pustila prostor kritiki nerafiniranosti ter igranju na prvo žogo, pri čemer pa bi bile takšne trditve pravzaprav le pretenciozno nerazumevanje.. ..Sicer pa je ob vsem rohnenju in grmenju Brotzmann še vedno tudi genijalen glasbenik in morda največji muzikalni efekt se je skrival v značilnih kontrapunktih, ko je naprej pustil nekaj glasbenega prostora praznega, nato nanj začel nalagati seduktivne melodične strukture, ki so šele polagoma kolapsirale v ponovno serijo živalskega drvenja ter teptanja in od koder se se taiste strukture pozneje spet oglašale, morda ko zvok obupane pastirske piščali v atomski vojni ali preblisk karakterne miline pod sicer usnjenim Brotzmannovim obrazom…"

Odveč je reči, da je najava sredinega večera v Gromki evocirala ravno ta koncert in da so bila pričakovanja nemajhna. Pa obenem tudi skromna. Človek bi si le poželel reprize takratnega koncerta; nič več, pa tudi ne manj. Težko si je bilo predstavljati Full Blast jazzcore v Gromki, to je že res. Še vedno ne vem, kako bi zvenelo. Trojica na odru se namreč ni odločila pogrevati starih juh in kot kaže so svoje muziciranje evolvirali v pravzaprav bolj konvencionalno nekonvencionalno godbo. Improviziran trio freejazz namreč; bobnar Michael Wertmüller je skoraj povsem opustil stabilno ritmiko iz svojega metalskega miljeja in se pretežno sprostil v jazzerske bobnarske idiome; le redko je nekaj bolj gromko in udarno pristopil k stvari. Basist Marino Pliakas se je prav tako odrekel lanski minimalistični vlogi in na električnem basu je brez pomoči distorzije še vedno zelo masivno, a neprimerno bolj ustaljeno, prebiral basovske strune. Oba sta si tokrat vzela mandat za subtilnejšo igro in tudi za občasne solistične ekskurzije. Dialogi so bilo previdnejši, jazzovsko svobodnjaštvo manj izzvano in jazzcorovske erupcije so bile smiselno vtkane v znane naracije freejazza. Predvsem basist Pliakas je z neobičajno barvo svojega električnega basa močno izstopal iz siceršnjega pozicioniranja svobodnjaških (kontra)basov, pa tudi lanska metoda pulziranja je na trenutke prav žmohtno posegla v zvočno sliko trojice.

To sliko je kakopak pač najintenzivneje krojil Brötzmann. Skoraj izključno na tenor saksofonu je spet pokazal skoraj nedosegljivo obvladanje improvizacije melodičnega jezika: zdi se, da mu za disonančne silnice v muziki ni potrebno razstavljati harmonij in njegove improvizirane glasbene strukture se – četudi evidentno stkane v momentnem impulzu – prav nič ne zde plod naključja. Za razliko od mnogih drugih, se pri njem posamezni toni ali dinamični obrati le redko zde arbitrarno izbrani. Zdijo se na mestu, četudi nepredvidljivi, se v retrospektivi zazde vnaprej določeni. Eruptivna nota freejazza se pri njem ne kaže le v lestvičnem, jakostnem ali timbralnem sosledju; morda se sliši malo abstraktno, a najbolj eruptivna in nekontrolirana je emotivna naracija njegove igre. Tudi v najbolj klišejskih vzorcih je njegov saksofon večplasten in nepredvidljiv. Subtilno igra izven ključa in z drobnimi, a sugestivnimi namigi nadgrajuje že poznano. Tako je tekom koncerta odigral komad, ki je več ko sumljivo spominjal na nek Garbarekov sentiš in ga povsem po svoje poustvaril. Morda ni šlo za namerno referenco, a živost in grobost njegove igre se je zdela kot namig na tisto, zaradi česar ECMjevski virtuozi le redko pridejo na moj glasbeni meni.

Dvodelni koncert je skupaj z bisom minil v hipu. Prvi in daljši del je bil zastavljen bolj svobodnjaško in v predpisani freejazzerski maniri so se muzikantje podili iz ene glasbene domislice v drugo, se pri tem podpirali in sploh prav prešerno razgrajali. V drugem delu so uvedli nekaj več reda, in torej nekaj bolj urejeno razgrajali. Gromek aplavz je indiciral, da je večina publike z menoj delila navdušenje. Drugače niti ni bilo možno. A vendar se je že kmalu po koncertu zaslutilo, da tokratni večer ne bo trajal v spominu. Od generalne in kontekstualne svežine lanskih Full Blast je ostala le še partikularna svežina vsakokratne novosti predvidene nepredvidljivosti izkušnje. Ker smo tekom poletja takšne godbe malce odrinili na stran, je bilo odlično, a z nekaj refleksije vseeno brez relacijskega presežka.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.