Future Islands v Ortu in še nekaj za povrhu

future _islands_05

Ljubljana / Orto klub

Vstopnina: 10 €

20. 09. 2010

Ponedeljkovemu nastopu Future Islands ne gre ničesar zares zameriti, to je najbolje povedati kar na začetku. Še klaviaturista-muzikalnega programerja in njegovo pozo “oh-veliko-raje-bi-doma-prešteval-svojo-zbirko-znamk” človek kar nekako poskuša razumeti. Dejstvo, da so v dobro uro dolg nastop spravili kar dva bisa, bi v katerih drugih razmerah označila za ne ravno optimalni koncertni timing, po drugi strani pa je stvar razumljiva, saj so Future Islands kljub številnim mini izdajam in kar nekaj sodelovanjem (recimo s sokrajanom Danom Deaconom, ki je aprila letos prav tako gostoval pri nas) pravzaprav šele letos izdali svoj pravi prvenec v aktualni zasedbi In Evening Air. V duhu skoraj svežega albuma in še enega obetavnega starta klubske sezone v Ljubljani so se trije možakarji ustavili tudi v Orto baru.

Sedaj cenjenega bralca obremenim s čisto osebno travmo: zgoraj omenjeni prostor pri meni ne rangira ravno v vrhu priljubljenih koncertnih prizorišč. Razvajenost, predsodki, tresoča tla (ki sicer na trenutke res imajo svoj čar), grdi pogledi stricev, ki tam izvajajo (včasih popolnoma nepotrebno) avtoriteto. Vse to bi lahko bilo nepomembno, pa se me vseeno dotakne in nič pametnega ne znam povedati v svojo obrambo. Razlagam pa vse skupaj le zato, da na to lahko navežem utesnjujoči občutek, ki se me je polastil med prvimi nekaj skladbami. Kajti čez samo izvedbo skladb pravzaprav ne gre ničesar govoriti. Future Islands so suvereni v svojem žanru, ki v živo predvsem po zaslugi nabritega basista zveni nekoliko interpolovsko, večino časa pa itak razdvojeno med zapuščino post-punk bendov in donosi novega vala. Shizofrenija žanrov je seveda čisto luštna reč. K temu, da ta sestavljanka stilov izpade korektno, poslušljivo in dovolj zanimivo za obiskovalce različnih socialnih in demografskih ozadij, ogromno pripomore nadvse zanimiva prezenca pevca, ki na odru udarja z dlanmi ob tla, že naslednji trenutek melanholično zre nekam za publiko in hkrati še nadvse spretno spreminja barvo glasu. Tako lahko tu zasledimo glamurozni vpliv Davida Bowieja, naslednji trenutek pa se po potrebi ta glas že transformira v temačno gotski vokal, ki bi v bolj zadimljenem ambientu z malo manj odrske energije in sončnimi očali na pevčevem nosu recimo zelo hitro spomnil na Andrewa Eldritcha v boljših časih Sisters of Mercy. Samuel Herring je na srečo manj zadržan in zdelan od Eldritcha, predvsem pa se ne fura na iztrošeni darkerski imidž – če ga na odru na hitro ošvrknete s pogledom, še najbolj spomni na Dejana Zavca, ki se v trenirki ravnokar koncentrira pred dvobojem. Pravzaprav pa pevec niti nima izbire, da bi na odru deloval le napol pri stvari, kajti ti dve poziciji sta zavzela že preostala dva člana, torej basist in gospod klaviaturist-mešalec efektov, ki je iz svojih mašin tako pridelal tudi del ritemske sekcije sicer čisto luštnega, a kratkega nastopa.

Osebno me sicer daje radovednost gleda tega, kakšen nastop bodo Future Islands pripravili že čez nekaj dni, ko na Dunaju nastopajo s Sleepytime Gorrilla Museum. Morda jim tam vendarle ne bo treba “kopati po dnu soda z avtorskimi skladbami”, kot se je ob začetku drugega bisa izrazil pevec. Skratka, čisto prijeten, nekoliko več kot enouren nastop je očitno izčrpal večino njihovega repertoarja, kar pa se zna s kilometrino in naslednjimi albumi še zelo spremeniti. Sicer pa dolžine oziroma kratkosti nastopa osebno fantom niti ne zamerim, saj je to dovolilo še skok v Channel zero, kjer je izrealski duet Carusella (v prav tako kratkem, a vrhunskem nastopu, ki je žanrsko zaropotal celo bližje mojega srca) poskrbel za to, da lahko sklenem le z mislijo o še enem perfektnem koncertnem večeru. Še policistom se je vse skupaj zdelo že kar malo preveč razposajeno, zato se jim je na moji nočno-jutranji poti domov zazdelo primerno, da mi ponudijo alkotest. Upirala se nisem, zastrupljena pa sem bila, kot se spodobi, predvsem z dobro glasbo, ki se v izdihanem zraku na srečo ne manifestira.

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Branka Resnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: