Damir Avdić – Život je raj

Damir Avdić - Život je raj

Damir Avdić – Život je raj

2010, Moonlee Records

"S lijeva idu desničari s desna antiglobalisti …" pravi Avdić v uvodni skladbi novega albuma Život je raj in že na prvi pogled lepo zrcali avtorjev dobro znan pogled na izkrivljenost ideologij, "ideološki boj" ter kvazi levičarstvo, ki ga je ostro napadel že s prejšnjim izdelkom Mrtvi su mrtvi. Saj se spomnite naslovnice s podobo veleznane črnobele obrazne silhuete Cheja, le da baretki dela družba lobanja in ne obraz revolucionarja. Podoben pristop nadaljuje že v naslednji Umreži se: "Dobro se osječam jer ja i moji saborci uzvraćamo udarac globalnom imperijalizmu, zato nemoj čekati ni časa ni časa, join the group on facebook …" In tako dalje Damir Avdić tudi na najnovejšem izdelku z obilico gnusa in jeze obdela kopico tem, ki mu jih kot na pladnju ponuja sodobna družba. Ni kaj, materiala ima nedvomno dovolj. Tudi na polju "kao" antikapitalističnega boja.

Stanje je postalo bolj zaskrbljujoče od epidemije. Ma kaj epidemije, kronične bolezni! Že sama "urbana socialna sfera" (in kar je še teh new age izrazov) s smrdečim zadahom ponuja dobršno mero iztočnic za izbruhe, vendar se Avdić (kot smo ga že vajeni) bolj kot površja celotne družbe spusti do srži problema: intime posameznika in problematike odnosov v današnjem času. Kot ponavadi, oborožen z Gibsonko in strupenim jezikom (s katerim na nastopih dobesedno zasika kot razjarjen modras), stavi predvsem na moč besed. Pravi pank poet, ki mehko subtilnost akustične kitare zamenja za razkačen "štrom": poplava minimalističnih, trdih, odrezanih rifov je le podstat Avdićevega liričnega bombardiranja. Kitarski krik tesno ovija vsako njegovo besedo in se umakne le tu in tam, da bi poslušalec nedvoumno razumel, kaj mu priča Avdić. Seveda je tudi tokrat najmočnejši v interpretaciji svojih tekstov, ki je na nivoju teatralnih razsežnosti. Za Avdića je življenje groteska, drama in tragikomedija obenem. V enem trenutku ciničen, v naslednjem razkačen: "Kada kažem jebo mater, ja ne psujem, ja samo tako pričam …" Povsem očitno je, da Avdić glasbeno ne zasleduje nikakršnih trendov ali žanrov – njegov pank je njegova beseda. In Avdić se tako tudi obnaša, saj mu kulisa škripajočih rifov dejansko služi le za – kuliso. Tako na trenutke plošča postane nekoliko monotona, saj se avtor znajde v zahtevni vlogi, ki ji ni kos veliko solo izvajalcev. Primež besede ob repetitivni in razmeroma skromni in minimalistični kitarski spremljavi mora biti zato resnično trd, da obdrži poslušalca na trnih cel čas plošče. Život je raj tako trdega oprijema skozi celotno minutažo sicer ne ponuja, kljub temu pa kar nekajkrat konkretno stisne – v glavi in v srcu.

Kljub nehvaležni nalogi Avdić pokaže širino, ki jo "kantavtor" (če mu sploh lahko tako rečemo) nedvomno potrebuje in ki presega zgolj pripovedno / lirično podajanje idej in motivov skozi besedila. Damir s svetlo žarnico posveti v obraz, da se zamegli pred očmi. Če ste gledali Most na krvi, boste vedeli, o čem govorim.

Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.