Cleric – Regressions

Cleric – Regressions

Cleric – Regressions

2010, Web of Mimicry

Z dobro in inovativno godbo je velikokrat tako, da se ti v življenje napopa ravno takrat, ko to najbolj potrebuješ. Seveda, zgodijo se fenomenalni albumi, ki jih nato dobesedno požreš šele desetletja po njihovem nastanku, pri modernih izdajah pa je pri vsej razpoložljivosti informacij in taki ali drugačni dostopnosti glasbe (pustimo sedaj cene) pravzaprav nemogoče ostati na suhem. Kvartet Cleric je prvič usekal po živčnih receptorjih na koncertnem popotovanju v Zagreb, kjer se je obetala ne-tako-zelo-nesorodna glasbena izkušnja: Converge, Kylesa, Gaza in Kvelertak. Vsaj med prvoomenjenimi in Cleric se da definitivno potegniti mimobežnice, če že vzporednic ne. A to ni tako zelo pomembno, saj je Regressions tudi znotraj teh okvirov poseben album.

Začne se s skoraj dvajsetminutno zlovešče-katarzično sago Allotriophagy. Naslov nikakor ni mogel biti izbran naključno, saj po doživetem poslušanju zares ostane tisti očiščujoči občutek, ki naj bi sledil izganjanju hudiča (kar v poenostavljenem prevodu pomeni beseda allotriophagy). Prve tri minute skladbe namreč zvenijo kot vseprevzemajoč predsmrtni krč osebe, ki je obsedena z nečim vražjim. Nato pa se zvok iz trdega, kaotičnega in bolečega počasi sprevrača v deloma kontrolirano tuljenje, deloma nerazumljive krike, ki so nekakšna logična posledica izločanja predmetov in občutkov, nastalih kot plod hudičevega semena v telesu. Strogo tehnično gledano gre za ene izmed bolj temnih odtenkov metala, ki so mojstrsko in ravno na pravih (sicer redkih) mestih povezani z elektronsko sproduciranimi izbruhi in umirjanji. Morda gre v tem delu plošče še posebej izpostaviti bobnarska vlečenja, ki se razbohotijo šele točno takrat, ko se že zdi, da pacient prihaja k sebi in da hudičev vpliv zgublja na svoji intenziteti. Če so bobni v neki klasični rock postavi namenjeni temu, da ustvarjajo ritem in sestavljajo del ogrodja za melodijo, so tu pravzaprav razdiralna sila, ki daje vedeti, da ta zgodba ne teče linearno in da nima niti najmanj smiselne strukture. Ja, na prvi posluh sicer nekontrolirani bobnarski izpadi, ki pa v kombinaciji z drone basovskim zvokom in občasnimi, skrbno tempiranimi kitarskimi zvijanji ustvarijo neverjetno zajeban občutek v želodcu. Vse to seveda v najboljšem možnem smislu. Po neimenovanem intermezzu sledi "le" desetminutna Rush of Blood – težka mathcore pripovedka, ki v prvih nekaj taktih sicer spomni na začetek katere izmed skladb King Crimson (recimo One More Red Nightmare), je že čez nekaj sekund vsa zasičena z distorzijami in vreščečim vokalom, za katerega na trenutke sploh ni jasno, ali je še vokal ali le odmev mnogo preglasno nastavljenih instrumentov. Ritemska in kitarska sekcija se tu vseeno uskladita v svoji shizofrenosti in popolnem kaosu. Pri vseh teh zvočnih pokrajinah (ki so v bistvu temne, tesnobne in do konca neprijetne komore) je morda izstopajoče predvsem to, da ni nikoli čisto jasno, ali smo že iz najhujšega ali ne. Kar nekajkrat v teku skladbe se izkaže, da ne. Nov brutalni napad na vse čute je neizbežen do naslednjega premora – najprej gre za ptičje petje in oddaljene zverinje zvoke, ki pa se hitro približujejo in zver imamo kmalu za vratom z naslednjo skladbo The Boon. Še vedno nedefiniran ritem postaja vedno hitrejši, ohranja pa svojo razpuščeno formo. Stvar vedno bolj postaja totalni mindfuck. Povsem razumljiva postane želja po butanju z glavo v steno, tudi ob naslednjem intermezzu, ki je v bistvu eno samo nadležno piskanje nečesa strašno neuglašenega. Sledita najbolj "klasično" zasnovani skladbi na albumu, Cumberbund in Poisonberry Pie. Brez strahu, še vedno gre za neurejeno nažiganje, ki z medklici in risankastimi zvoki tu in tam spomni tudi na zloglasne Fantômas. Predzadnje mesto na plošči zaseda zadeva z naslovom &, gre pa za čisto preprosto enaintridesetsekundno požrtovalno dretje, ki zveni nekako kot RAAAAAAAAAAAAAAaaaaaaah (število a-jev še poljubno dodajte). Reč se nato sprevrže v zadnje mučenje s fenomenalnim imenom The Fiberglass Cheesecake. Ta se začne podobno kot njene predhodnice – kruto in brezkompromisno, po nekaj minutah pa se čudovito nepričakovano transformira v neverjetno spokojen klavirski outro, podkrepljen z zvoki statičnih motenj. Težko premagljiva saga počasi dosega svoj konec in plošča Regressions pokaže, da je destrukcija res lahko oblika kreacije.

Nauk? Nekaterim že znan, drugim za vedno nerazumljiv: tudi, ali pa še posebej s stvarmi, ki so na prvi pogled (v tem primeru posluh) grde, temačne in nelogične, je treba imeti veliko potrpljenja. Tisto, kar je vredno pozornosti, ponavadi ni lahko osvojljivo in pričujoči album spada v to kategorijo. Sedaj so tudi statične motnje ponehale in hudičev objem je popustil … Občutek je osvežujoč in psihoza ter tesnoba popuščata. V temačni sobi odgrinjamo okna, bolnik se pričenja zavedati okolice. Upanje spet živi za nekaj časa. Plošča, absolutno vredna prebijanja skozi vso njeno navidezno kaotičnost. Morda bo še najtežje premagati dejstvo, da je naše trgovine zelo verjetno nimajo v stalni zalogi.

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.