Besnenje Jella Biafre v Kinu Šiška

Joko Ono

Joko Ono

Ljubljana / Kino Šiška
8. 9. 2010
Vstopnina: 20/22 €
 
Jello Biafra je pojava. Je prezenca. Je jebena legenda. Bivši frontman kultnih kalifornijskih Dead Kennedysov (ako ne veste, kdo so oni, sram vas bilo, marš na Google!) je sicer bolj majhne rasti, vendar ima v sebi dovolj jeze za dva protestna shoda. Strup je v majhnih stekleničkah, pravijo modreci, in na koncertih Jella se ta strup izlije po vsem, kar vsaj malo diši po pofukanem establišmentu, oblasti, The Man-u. Pardon, sem rekel koncert? To niti ni pravi izraz; nastop Jella na odru ni koncert. To so demonstracije, predsedniški nagovor, politični performans in dvignjen sredinec vsemu zatiranju na tem gnilem svetu hkrati, vse zavito v okrvavljeno laboratorijsko haljo.
 
Pred Jellovim strupenim, ravno prav nadležno rezkim glasom niso varni konzervativci, republikanci, naciji, kapitalisti, potrošniki, najemodajalci, znanost, religija, Obama, Bush, Švarci, Sarkozy, Milošević, Francija, EU, Texas, Arizona. Na odru se pači, skriva za zavese, skače, pleše, krili z rokami, gestikulira, mimikrira, žuga in suvereno kraljuje celotnemu šovu. Tako rekoč vsak komad uvede napadalno bentenje, v katerem skurca to ali ono dandanašnjo svinjarijo, vmes pa prvim vrstam, ki se stegujejo po njegovih rokah, porogljivo zabrusi: »Touch the magic fingers, it’s going to change your life.« Ni kaj, v Kinu Šiška je Jello zasenčil tako na oder uletavajoče punkse kot tudi preostale člane svojega trenutnega benda, The Guantanamo School of Medicine, ki je sicer več kot solidno odigral komade z lanskoletnega prvenca, pa tudi obvezne hite Dead Kennedysov, npr. California Über Alles, s posodobljenim besedilom, seveda – konec koncev, Jerry Brown že dolgo ni več guverner Kalifornije.
 
Ravno tu pa naletimo na gnilo kolerabo v košari svežega sadja. Namreč, vse skupaj izpade, kot da je Jello še vedno ujet v zlatih časih punka, ko si s tovrstnim politično nabitim razgrajanjem dejansko imel potencial nekaj spremeniti, brcniti v rit kolektivne javnosti in jo prebuditi. Tovrstni punk je dandanes žal mrtev oziroma pometen na obrobje, vsak bend, ki ima TV, pa na odru podžiga s trenutno aktualno afero oziroma Bushem, če ni nič drugega pri roki (ko smo že pri njem – dragi jenkiji, dajte nam že mir s tem bednikom – jebiga, nategoval vas je osem let, ampak po toči zvoniti je prepozno, pozabite nanj in pustite, da ga pozabimo tudi mi!).
 
Težko je tudi verjeti, da nekdo tako prefrigan in družbeno aktiven, kot je Jello, resno jemlje svoje zahteve (najmočnejša država na svetu, samooklicana braniteljica demokracije, bo svojemu predsedniku sodila za hudodelstva proti človečnosti približno takrat, ko bodo McDonaldsovi hamburgerji iz sto odstotnega mesa, vse riti in joške Holivuda pa bodo prav tako sto odstotno naravne), zato se hitro prikrade nelagoden občutek, da je vse pač le del predstave. Dodaj k temu še pomanjkljivo znanje regionalne zgodovine (poziv »Fight them as hard as you fought communism!« je, milo rečeno, malo falil) in za konec še poziv k nakupu merch-a (sicer spretno zakamufliran v punkerski diskurz – »Buy our shit, so we don’t have to take so much shit back home with us!«) in občutek neiskrenosti žal ostane.
 
Če potegnem črto pod celotno zadevščino, je treba priznati, da koncert je bil dober, ljudje so rajali in na koncu verjetno nihče ni šel nezadovoljen domov. Morda bo sicer še kdo na Jella in njegov mitos od sedaj gledal z rahlim zadržkom, a vseeno je on najbližje zlatim časom punka kot bomo še kdajkoli lahko prišli. In to se vsekakor splača videti.
Tekst: Daniel Sheppard
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.