ANBB v KŠ

BlixaBargeld_040910_02

Ljubljana / Kino Šiška
04 09. 2010

S tako silovitim nastopom, kot je bil sobotni koncert Blixe Bargelda in Alva Nota, bo prihajajoča sezona težko držala korak. Pa ne zaradi kake posebne siromašnosti odrske ponudbe v naših koncih, na krivdi bo kar aktualna elektronska glasbena produkcija. Oz. bolje rečeno, na krivdi sta pravzaprav Alva in Blixa, ki s projektom anbb ta trenutek ustvarjata precedenčno kombinacijo glasbenega izraza in odrske prezence v svojih glasbenih kontekstih. No, za Blixo bi pravzaprav težko našli kak zaokrožen kontekst, saj je ta frontmen Einstürzende Neubauten in nekdanji kitarist Bad Seedsov – če izpostavim najvidnejši vlogi – v resnici zelo multidimenzionalen umetnik in že v izhodišču stoji na križišču performativne, glasbene in poetične kulture. Tudi Noteju bi se z enoznačno opredelitvijo delala krivica, saj nikakor ni le genialen piskač in brenčač, marveč je del njegovega umetniškega pedigreja tudi raziskovanje in integracija glasbeno odzivnih vizualij, pa kakopak sodelovanje z akustičnimi muzikanti. Tu velja izpostaviti sodelovanje s pianistom Ryuichijem Sakamotom; njuna plošča Insen je esencialen jesenski soundtrack tudi pet let po izdaji.

Skratka, Blixa in Alva sta enkrat poleti skupaj izdala kratkometražno ploščo Ret Marut Handshake. Gre za prvo izdajo njunega sodelovanja, ki se pne že skozi nekaj let in ki, roko na srce, na youtubu ter raznih koncertnih posnetkih ni kazalo na taaakšen presežek. Še več, tudi plošča Ret Marut Handshake je skozi prizmo sobotnega koncerta nekam pusta stvaritev. Pa je, naj se ne razume narobe, sama na sebi še vedno več ko simpatična plata, ki te pusti z željo po več. A so bila pričakovanja še vedno velika; na eni strani se je čakalo živo prezenco Blixe, obenem je bilo jasno, da je Alva Noto mojster laptopiranja in gumbkanja, pa tudi konceptualna usmerjenost sodelovanja v živo nastopanje se je zdela obetavna. Pravzaprav več kot obetavna, saj je naslavljanje problematike živega nastopanja v elektronski glasbi težko in pozornosti vredno vprašanje. Lajv ekti resnih elektrončkarjev so namreč pogosto žalostna reč; vsak tehnodiđej, ki malo brska po mešalki, je vsaj na pogled neprimerno bolj involviran v muziciranje kot kak Murcof, ki prav veliko več od klikanja na gumb play pravzaprav niti ne more početi. Kompleksne glasbene strukture in prefinjen zvok so pač plod trdega produkcijskega dela, in niso povsem skladne s tem, kar živ nastop (zaradi svoje večstoletne akustične tradicije) implicira. Implicira pa muziko, ki nastaja v momentu, ki je – četudi strukturno določena s kompozicijo, notacijo, etc – pač izvedena v živo in porojena iz giba glasbenika, in – sploh po jazzerskem vstopu v zgodovino glasbe – nemara del spontanega in svobodnega dialoga glasbenikov, ki lahko povsem intuitivno in vsakič znova določajo smer muzike.

Laptopiranje se v doglednem času ne bo radikalno rešilo svojih hardwerskih in softwerskih okov, in morda naj pri tem ostane. Že to, kar sta ponudila Blixa in Noto je zaenkrat še precej neizkoriščeno polje, in Noto je imel matrice komadov nenazadnje že bolj ali manj dovršene. Njegova gestikulacija in živahna odrska pojava je bila v retrospektivi pretirana, a na koncertu samem je skupaj z Blixovo intenzivno prezenco delovala skoraj ko na rock koncertu. Tudi sama glasba je bila izrazito – po mojih tihih željah in ne najbolj v skladu z Notejevim siceršnjim minimalizmom – živahna, dinamična, groba in glasna. Koncert je z orglicami otvoril Blixa; sproti jih je povzemal in semplal Noto. Ta logika snemanja Blixe, ki je potem nadaljeval čez (bolj ali manj zmutiliranega) samega sebe je bila ena izrazitejših tehničnih potez dogajane glasbe. V živo sta sicer sodelovala tudi pri tajmingu ter atmosferskih niansiranjih, kjer sta se v sorazmerno simetričnem odnosu odzivala drug na drugega. Blixa je bil v nekaterih komadih bolj teksturalen in je v mikrofon izvajal mijavkanje, cviljenje ter paleto neartikuliranega vokaliziranja; spet v drugih, po mojem mnenju bolj uspelih ter – zavoljo eksplicitnosti zvočne slike – bolj drznih komadih, je z izredno ekspresivnim in svojstvenim glasom odpel dve priredbi ter nekaj lastnih tekstov. Notejev prispevek je bil nenadejano ritmičen, z rafali močnega basskicka in večkrat tudi izrazito melodičnimi linijami, vsaj toliko pa je tudi ružil z žmohtnimi soničnimi zavesami nojza. Včasih ga je sestavil z večktratnim nasnemavanje Blixe, spet drugič pa je hrupil s svojim idiosinkratičnim belim šumom in statičnim prasketanjem, ki je bilo v namen projekta anbb fantastično masivno.

Za razliko od kratkega EPja je bil nastop relativno dolg; celo daljši od prostora ene LP-jke, ki je napovedana za letošnjo jesen. Zavoljo tega je upati, da bosta na njej ne le presegla (poudarjam, le v primerjalni perspektivi) anemično barvo EP-ja, ampak se hkrati izognila nekaterim premalo zaokroženim ter dodelanim komadom s koncerta. Ki je bil od začetka do konca kratkomalo bomba, in takšne kritične refleksije so res lahko prišle na vrsto šele post festum.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc

 

Fotogalerija:

Povezani članki: