The All-American Rejects – When the World Comes Down

The All-American Rejects – When the World Comes Down

The All-American Rejects – When the World Comes Down

2008, Interscope / Universal

»Najbolj pričakovana plošča leta,« se baha nalepka na ovitku zadnje plošče All-American Rejects, pop-punk kvarteta iz Oklahome, ki se je zlasti s svojim prejšnjim izdelkom, Move Along iz leta 2005, uspešno zasidral na playlistah ameriške najstniške/zgodnje-študentske populacije. To sicer ne pomeni veliko, saj ameriški najstniki večinoma niso znani po svojem izbranem glasbenem okusu, vseeno pa prodajni uspeh Move Along dokazuje, da je na AAR nekaj všečnega. Vprašanje je bilo le, če jim bo uspeh uspelo ponoviti.

Kot mnogi drugi bendi v podobnem položaju so se AAR trdno oprijeli načela »if it ain’t broke, don’t fix it« in na When the World Comes Down nadaljevali z glasbeno formulo, ki jim je prinesla prvoten uspeh. Odlično sproduciran, lahkoten pop-punk, ob katerem pevec opeva romantične pripetljaje tako vesele kot tudi žalostne vrste. Nič revolucionarnega in v splošnem nekaj, kar poskušajo skupaj spacati vsi hormonsko gnani mulci, željni večne slave oziroma, še raje, horde fanatičnih oboževalk.

Za razliko od večine ostalih klonov pa AAR dejansko vejo, kaj počnejo. Melodije njihovih komadov so sicer preproste, a grejo hitro v uho, refreni primerni za glasno skupinsko prepevanje, besedila so lahko zapomnljiva, četudi ne ravno vrhunski primerki lirične poezije. Pevec prav tako uspešno krmari ločnico med čutnim izpovedno-pripovednim petjem in nadležnim jadikovanjem – čeprav včasih izpade preveč zatežen, se drugje oddolži z zajebantskim odnosom, kot na primer v uspešnici Gives You Hell, iz katere kar polzi jebivetrski, posmehljiv attitude. Konec koncev komad le govori o punci, ki je pustila glavnega pevca, ravno preden so AAR zasloveli. Evo ti mene zdaj, se ji ob poskočnem ritmu zadovoljno nasmiha pevec, preden mu v skandirajočemu refrenu pritegnejo prijatelji. Zabavno in izjemno nalezljivo, kar več ali manj velja za celotno ploščo.

Tu pa tam AAR na plano privlečejo kak violinski vložek ali povabijo kakega gosta, tako, malo za popestritev, morda tudi malo zato, da jim težje očitamo stagniranje in ponavljanje starih vzorcev. Temu žal ni pomoči, saj je When the World Comes Down neposredno nadaljevanje njihovega prejšnjega izdelka, a jim tega niti ne gre zameriti, vsaj dokler ohranjajo svoj nivo kvalitete.

Upravičenost trditve iz prvega stavka je sicer že v osnovi vprašljiva, vsekakor pa so AAR pričakovanja izpolnili, četudi jih niso ravno presegli. Poskočnejši komadi na plošči lepo dopolnijo glasbeno ozadje kakega žura, mlajše generacije bodo še vedno množično klicale njihovo ime, zahtevnejši poslušalci pa jih bodo še naprej ignorirali. A saj slednjim AAR konec koncev sploh niso namenjeni.

Daniel Sheppard

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.