Težko in lepljivo – Kvelertak, Gaza, Kylesa in Converge v Močvari

Težko in lepljivo - Kvelertak, Gaza, Kylesa in Converge v Močvari

Težko in lepljivo – Kvelertak, Gaza, Kylesa in Converge v Močvari

Zagreb, Hrvaška / Klub Močvara
11. 8. 2010
Vstopnina: 100 / 120 KN

Preteklo sredo se je v zagrebškem klubu Močvara zbudilo nekaj težkega, nekaj mračnjaškega, nekaj (milo rečeno) nenavadnega za povprečnega poslušalca glasbe in nekaj obveznega za tiste nikoli utrujene glasbene navdušence, ki hočejo vedno več (in po možnosti vedno boljše). Šlo je še za en nepričakovan (pred dobrim tednom smo tako v Ljubljani prisluhnili Trans Am), še zdaleč pa ne nezaželjen, klubski nastop sredi festivalskega poletja. Za tiste, ki festivalov ne ljubimo niti na dobro leto (še manj letos, ko je ponudba slaba), je to odlična stvar že zaradi prijetnih vibracij, ki jih prinašajo bolj ali manj intimni nastopi, večinoma odrešeni črednega nagona in brezobličnih množic, ki so žal tipične pritikline festivalskega vzdušja.

V večernem mraku so se obetali štirje nastopi z enimi izmed prvakov hardcora – Converge – na čelu. Prvi so se tako zgodili Kvelertak, mladi Norvežani, kateri so šele nedavno izdali svoj prvenec z imenom Kvelertak (kakopak). Ta je nastajal pod budnimi ušesi Kurta Ballouja, sicer kitarista pri Converge, drugače pa tudi priznanega producenta. Pri Kvelertak strune drgnejo kar trije kitaristi in na ta način ustvarjajo zanimiv in prepričljiv zvok, ki morda sicer ne ustreza njihovi liriki. Po navedbah na njihovi spletni strani (norveško kaj dosti ne znam, tako da se zanašam na razpoložljive medmrežne informacije) se v besedilih ukvarjajo predvsem z norveško mitologijo in vikinško folkloro. Glede na to bi šlo pričakovati kako bolj folk-metalsko štimo, čeprav je v resnici šlo za čisto hardcore rokenrol, začinjen z lepo mero black metalskih deviacij ter primesi zgodnjega punka in rocka  iz 70. in 80. let stoletja, ki je odzvenelo že pred nekaj časa.

Da so vsi bendi sredinega večera žanrsko gledano imeli skupne točke, je najbrž jasno. Kljub temu pa so se med sabo dovolj razlikovali, da bi jih bilo prav amatersko trpati v isti predal glasbenega ropotanja. Drugi nastopajoči so bili Američani Gaza, ki so pripravili drugačno, dosti bolj na hardcoru osnovano godbo. Ne znam točno povedati zakaj, ampak od vseh štirih nastopajočih kolektivov so pustili še najbolj medel vtis in to kljub pevcu, ki je na odru pustil vsaj pol svoje duše, srca in morda še delček katerega drugega notranjega organa. Včasih ni enostavno definitirati, kaj je tisto v glasbi, zaradi česar je nemogoče ostati pri miru in Gaza so tega v tistem dotičnem trenutku in prostoru enostavno ponudili … premalo. Težko mi je, ko ne znam povedati ničesar presežnega, saj s fanti ni prav nič narobe, poleg tega pa jih je tudi ostala publika prav lepo sprejela – česar so bili seveda blazno veseli. Morda jim je zmanjkalo le to, da bi nekoliko bolj posegli še v druge, bolj obskurne žanre, in to tudi suvereno odfurali od začetka do konca.

In če so Gaza šli mimo le s tihim odobravanjem in ohromljujočo ravnodušnostjo, lahko popolnoma nasprotno rečem za fenomenalne Kylesa, ki so proti pričakovanjem ponudili že kar vrhunec večera. Gre za petčlansko zasebo, katere prva markantna značilnost je dvojni bobnarski set, ki ustvarja perfektni shizofreni, a vendarle popolnoma smiselni ritem. Druga fina stvar pri njih je, da so tokrat nastopili v polni zasedbi, kar se bojda ne dogaja vedno. Sicer bi bila velika debela laž, če rečem, da sem pred tokratnim koncertom bila osveščena o njih in jih spremljala kako drugače kot po dveh naključno slišanih skladbah, katerima v danem momentu itak nisem namenila pozornosti. Po krivici, kot se dostikrat izkaže v teh primerih. Kylesa na momente precej spomnijo na lepljivi puščavski zvok kakih Kyuss in hkrati gradijo ter ohranjajo svoj lasten glasbeni izraz, ki spretno inkorporira psihadelične elemente in kljub veliki pretnji tega žanra ne zaide v brezciljno repeticijo in nategovanje. Pravzaprav si človek želi še daljšega nastopa (več kot 40 minut tokrat nismo dobili) in absolutno še samostojnega koncerta.

Sicer so bili Converge pravzaprav razlog za popotovanje v hrvaško prestolnico (in to na delovni dan!) in so v tej maniri od sebe dali  tisto, kar gre od njih po pravici terjati. Možakarji so namreč med tistimi, ki držijo primat začetnikov tega čudaškega žanra, ki so mu nadeli naziv metalcore in ob njegovih začetkih nihče ni zares kako (in če sploh) bi pristopil k temu amalgamu zateženih zvokov, začinjenih še z mnogoterimi razdvojenimi riffi, zajebanimi solažami in občasnimi vijačenji, ki poslušalcem bolj neposrednih godb niso pomenili veliko. Le da so tokrat tudi Converge sami ubrali bolj direktno in konvencionalno pot. V hitrostno hardcore dirko smo padli z Dark Horse, prvo skladbo na aktualnem albumu Axe To Fall, in se nato kakšno uro vrtinčili (tisti v kar številčnem moshpitu pred odrom zares, ostali pa figurativno) v precej homogenem in samozadostnem žaganju, brez prevelikih deviacij in tistih ambicij, ki jih je slišati na nekaterih albumih.

Tale festivalčič v malem se je zaključil ob prav nemogočem času – tam proti prvi jutranji uri so silili kazalci. Z veliko mero vtisov smo domov prišli še daleč pred prvimi jutranjimi žarki in se z zlomljenimi vratovi zbudili skorajda ob pravem času za v službo. Rokenrol morda ni najlažji način življenja, je pa sigurno eden bolj zabavnih. Ob tovrstnih godbah o tem res ne ostane niti kančka dvoma.

 

Nina Hlebec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.