FM4 Frequency 2010- čudovit glasbeni pobeg

White Lies

White Lies

FM4 Frequency Festival
19.- 21. 08. 2010
Sankt Pölten/ Avstrija
Frequency, festival na »nesončni« strani Alp, ki je tokrat po dveh letih ostala sončna vse tri festivalske dni. Tudi letos je festival v St.Pöltnu postregel z zavidljivim line up-om, predvsem prva dva dneva ter obiskovalca velikokrat prepustil težkim odločitvam, kateri nastop si ogledati.
Že zgodnje četrtkovo popoldne je z nastopom indie folk banda Mumford and Sons, ki se ga je udeležilo približno 10.000 ljudi, festival pokazal svoj pravi obraz. Kmalu za tem smo se morali odločati med nastopom White Lies in Hot Chip. Angleški indie novinci, ki so nastopili na glavnem odru, imenovanem Race stage, so zaigrali vse komade z njihove prve plošče To Lose My Life, predstavili pa so tudi nekaj novih pesmi s prihajajočega albuma, ki so bile slišati nadvse obetavno. Koncert vsekakor vreden ogleda, saj so nas s svojimi Joy Devision toni odpeljali v tisti čas ter v deževno Anglijo. Na manjšem odru Green Stage, ki ni bil prav veliko manjši, so uro kasneje razgreli množico stari punkerji Bad Religion. Njihov še vedno energičen in značilno vokalski nastop si je v ozadju ogledal tudi Fat Mike, pevec skupine NOFX.
Prvi izmed treh headlinerjev večera so nastopili Skunk Anansie. Kljub temu, da so igrali same hite, jih Skin s svojim glasom, energijo ter konstantnim stikom s publiko naredi sveže in brezčasne. Razočaranje večera oziroma kar celega festivala pa so bili La Roux. Bend, ki je obetal veliko po vseh prejetih nagradah ter zelo inovativno glasbo, je na odru deloval dolgočasno, pevka pa s svojo medlo energijo in glasom ni uspela pokazati tistega, kar naj bi predstavljal njihov album. Sledilo je še eno razočaranje večera, katerega krivda ni bila na plečih legendarnega punk rock banda NOFX, temveč jo gre v celoti pripisati avstrijski publiki, ki je definitivno ena najbolj nehvaležnih in nezainteresiranih. Celo duhoviti vložki ter krute pravokacije, kot je prdec v mikrofon med komadi, jih niso pripravile do odziva. Na koncu je razočarani frontman obupal in rekel, da je to njihov najslabši špil v njihovi zgodovini ter zaključil z besedami »See you again. Like never!«.  Mogoče pa so avstrijci čakali le headlinerje Muse, ki so imeli sicer do popolnosti naštudiran nastop, vrhunsko odigrano, vendar brez enega samega nagovora publiki, brez kakršnegakoli kontakta sploh. Lahko rečem, da so bili spektakel brez duše.
Tudi drugi dan festivala je postregel z zanimivimi nastopi, ki pa jih je bilo potrebno čakati do popoldneva, med tem pa so se obiskovalci hladili s hladnim pivom za štiri eure ter se krepčali z raznovrstno hrano, ki so jo ponujali na prizorišču. Okoli pete ure popoldan je na malem odru nastopil bivši pevec skupine System of a Down, Serj Tankian in takoj za njim uniformirani novinci Delphic, ki so se predstavili z novo plato in navdušili publiko, kjer tudi ni manjkalo istospolnih privržencev. Takoj po Delfhic so na Race Stage-u nastopili Klaxonsi, ki pa se niso izkazali v pravem pomenu, mogoče pa jih je le zasenčil nastop newyorčanov LCD Soundsystem, ki so množico popeljali v pravi plesni trans. Istočasno so na drugem odru nastopili We Are Scientists, ki pa so dejali, da bi si raje tudi sami ogledali nastop newyorških kolegov, če jih le ne bi vezala pogodba. Kot glavni bend večera so nastopili Massive Attack, vendar vse, kar je bilo massive na njihovem nastopu, je bila zaspanost, ki so jo povzročili sicer odlični glasbeniki in glasba, vendar rahlo neprimerno za zaključek večera.
Tretji dan je bil po glasbenem izboru namenjen predvsem avstrijski publiki, ki očitno kljub vsej glasbeni sceni, ki obide njihovo državo, nima preveč prefinjenega okusa za glasbo. Glavna banda večera sta bila 30 Seconds to Mars in Nemci Die Toten Hosen. Nastopili pa so tudi Billy Talent. Sicer slabši sobotni koncertni izbor so popravili vrhunski dj-i v Night parku, katerem glavna zvezda večera je bil Deadmau5, ki je po krajšem premoru zaradi izčrpanosti zopet začel nastopati. Omembe vredna sta tudi John Digweed in Ed Rush, ki sta lepo zaključila sobotno rajanje do jutranjih ur.
Končne vtise bi strnila v zelo dobro organizacijo, prijazne varnostnike, drago in sladko pivo, raznovrstno hitro hrano, odličen line up prvih dveh dni, medlost publike, super ozvočenje ter seveda fenomenalen glasbeni pobeg.
Tekst: Manca L.
Foto: Živa Lovšin

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: