Emeralds – Does It Look Like I’m Here

Emeralds - Does It Look Like I'm Here

Emeralds – Does It Look Like I’m Here

2010, Editions Mego

Emeralds, hiperproduktivni diamantični trio, ki prihaja iz Slovencem ljubega Clevelanda, je našim telesom in duhovom v konzumiranje ponudil novo ploščo Does It Look Like I’m Here? Izbira naslova tudi v strogo glasbenem smislu morda le ni naključna, kot bom nakazal v tej recenziji, kot tudi ni izjemni ovitek. Ta nam pričara podobo nočnega bivališča, ki ga razvsetljuje prižgan TV sprejemnik. Takšna fotografija nam na čuten način pričara samoto in skrivnostnost noči v sodobnih urbanih naseljih, tiste misli in občutke, ki se nam ob nespečnih nočeh podijo po glavi in napeljuje na katarzično zmešanost jutranjega svita, ki bo prišel čez nekaj ur. Toda te ure je najprej potrebno preživeti. Tu nastopijo Emeralds, ki ob odsotnosti mačk, ki plešejo v ritmu dnevne rutine, zaplešejo očarljiv mišji ples, svobodni, ko se splazijo iz stenskih lukenj. Uporabil sem metaforo konzumiranja, in če je ta album obrok, potem je verjetno nekaj kosov popoldanske pice ob 2:24 do 2:34 ponoči. V belem zamaščenem kartonu, ne na krožniku.

V glasbi z Does It Look I’m Here? je jasno razvidno, na kater delček svetovne glasbene zakladnice se band sklicuje. V prvi vrsti je tu motorik krautrock kakšnih Neu!, Kraftwerk, ki ga krepijo z mojstrstvom ambientalnih ustvarjalcev, kot so The Future Sound of London, The KLF ali Matthew Herbert. Takšna mešanica lahko na določenih mestih rahlo aludira na temačno prisotnost trip hopa. Emeralds gredo v eksperimentu tudi dlje, saj nas v skladbi Genetic opomnijo na veličastno japonsko subkulturo ljubiteljev zgodnjih videoiger.

Navkljub precej razgaljenim vplivom pa njihova glasba deluje izvirno. Če je zvok omenjenih starih nemških izvajalcev poetika avtoceste, je obravnavani poetika mirovanja. Širi in krči se od ene stene sobe do druge in nas ujema v svoje nevidne mreže, nas vodi v sedeče potenje in nas obliva z vonji neštetih občutij in misli ter asosiacijami nanje. Kot takšna je izrazito večplastna, meditativna, toda kljub temu manična, odlično pa bi se podala tudi na kakšnem tematskem plesnem večeru, po katerem bi se obiskovalci z vodo popljuskali po obrazu, se začudeno spogledali in se vprašali: »Does It Look Like I’m Here?« Navkljub ambientalnim lastnostim ob koncentriranem poslušanju glasbe ne bomo mogli dojeti kot chillout. Na srečo nas po svojem bogatem svetu skupina vodi previdno, maničnost pesmi stopnjuje, nas potem zaziblje v počasnejše ritme … do prehoda med Goes By in Does It Look Like I’m Here. Kljub dobri ideji nas nenadna sprememba vzdušja iz tihe melanholije v bolj histerično in tesnobno razmišljanje nekoliko vrže iz tira in nemalo časa je potrebnega, da se z neformalno zgodbo plošče znova sinhnoriziramo. Največja, a obenem skromna luknja albuma. Ali ni ironično, da se pojavi ravno pri naslovni skladbi … Od tod naprej nas album pogoltne v drug svet in do konca spet spremljamo čudovito usklajenost, naš tok asociacij pa se preseli na druga, morda bolj sončna, pa vseeno močno melanholična področja. Z optimisitčno, predjutranjo Now You See Me, lahkotnejšo predzadnjo skladbo, morda malo preveč lahkotnejšo, stopi plošček v svoj zadnji stadij. Zaključna Access Granted to lahkotnost odlično zaokroži, s pomirjenim in konkretnim melosom, smiselnim koncem liste. Vstop je dovoljen in svet lahko potone v spanec.

                                                                                                                  MS

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.