Vrhunski koncert po italijansko – Mike Patton’s Mondo Cane v Milanu

mondo_cane_01

Italija / Milano / Arena Civica
25. 07. 2010

Slovenija ima to smolo, da le malo svetovno znanih bendov zaide v naše loge, vzroke oziroma izgovore za to pa je iskati enkrat v gospodarski situaciji, drugič v preveliki preračunljivosti potencialnih organizatorjev, spet tretjič v neprimerni infrastrukturi, kar pa smo z odprtjem Kina Šiške in skorajšnjo otvoritvijo Športne dvorane Stožice upajmo da dokončno eliminirali. Če na zadevo pogledamo s svetlejše plati, pa ima taista Slovenija neznansko srečo s svojo geografsko lego, saj iz njenega osrednjega dela domala po vseh cestah v nekaj urah dosežemo koncertne prestolnice, kot so Dunaj, Munchen, Budimpešta ali Milano. In prav slednja je bila tokrat naša destinacija za koncert Mondo Cane, še enega izmed projektov neutrudnega Mikea Pattona, ki za tiste prave, konstantno obstoječe skupine ne najde več niti časa niti volje. Gre pač za vsestransko ustvarjalno mašino, ujeto v človeškem telesu, ki vsak dan znova išče sveže izzive, našel pa jih je v multižanrskem glasbenem svetu shizofrenih in filmsko navdahnjenih Fantômas, še prej zajebantskih Mr. Bungle, dratarskih Tomahawk, romantičnih Lovage, pop-hip-hopajočih Peeping Tom, v zadnjem letu ponovno zagnanih Faith No More, komponiranju/izvajanju glasbe za filme in računalniške igre ter premnogih sodelovanjih s temi in onimi glasbeniki.

Pri Mondo Cane ne gre za avtorsko glasbo, temveč za prirejene italijanske popevke iz 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja, do katerih naklonjenosti Mike Patton ni nikdar skrival, do bližnjega srečanja z njimi pa je prišel v obdobju svojega bivanja v Italiji. In kar se je moralo zgoditi, se je tudi zgodilo, saj bi tovrstna ljubezen v nasprotnem primeru ostala neizživeta, le sam bog pa ve, če ne bi pustila tudi kakšnih trajnejših posledic pri njegovem nadaljnjem ustvarjanju. V mesecu maju je torej izšel album, ki je bil posnet z bogato orkestralno sekcijo, pevskim zborom ter nekaj solisti, v preteklih dneh pa je nekoliko okrnjena zasedba krenila tudi na nekaj izbranih evropskih koncertnih prizorišč. Prestolnica elegance, visoke mode in glamurja, točneje Arena Civica, ki nam glede na videz v spomin prikliče bolj bežigrajski štadion kot pa npr. prelepo areno v Veroni, je bila po Poljski druga postojanka elegantnega ter v maniri visoke mode odetega Pattona, ki nam je v družbi kopice glasbenikov pričaral čudovit poletni glasbeni večer z mešanico bodisi radostnih bodisi otožnih ljubezenskih zgodb, ki jih piše življenje. Omenjena kopica je sestavljena iz devetčlanske godalne sekcije, ki se na koncertih po različnih državah menja, konstantno zasedbo pa tvorijo glasbeniki na bobnih, najrazličnejših tolkalih, ropotuljicah in gongih, klavirju, klaviaturah in orglah, pomemben doprinos vseskozi dajeta tudi flavta in saksofon, spremljavo Pattonovemu vokalu pa ponujajo tri brhke spremljevalne vokalistke. Glede na našteto bržkone res ni več dvoma, da je zvočna slika več kot pestra, mestoma jo Patton obogati še s – kot kaže nepogrešljivo – sireno, ki je njegova zvesta spremljevalka že na koncertih Faith No More, in pa megafonom, ki pri nekaterih komadih služi popačenju njegovega izvrstnega vokala. Le-ta je nekoliko bolj konstantno uglašen, manj kričav in bolj ‘pojoč’ kot pri vseh ostalih projektih, saj gre vendarle za ljubezensko tematiko in navsezadnje spremljavo orkestra. Vendar pa tudi tu ne izostanejo le njemu lastne vokalne akrobacije, ko se iz v svojem barskem stolčku umirjeno sedečega in romantično razpoloženega zapeljivca iz uvoda v skladu s samo zgodbo skladbe kot za šalo prelevi v kričavega neuravnovešenca, ki ga je kar naenkrat polna vsa njegova kvadratura odra. Tudi inštrumentalna spremljava se sprehaja od tankočutnih zvokov pa vse do pravih zvočnih eksplozij, najbolj duhovito pa so vanjo vpeta tolkala, ki poslušalcu pričarajo filmske prizore legendarnih spagetti vesternov. Nekatere izmed skladbic so tako tudi neitalijanskemu uhlju že ob prvem poslušanju znane, saj so bile v preteklosti pod peresom svetovno znanih skladateljev spisane, z glasom in interpretacijo svetovno znanih izvajalcev pa tako v italijanskem kot angleškem jeziku že mnogokrat izvedene. In prav svojevrstna in originalna vokalna interpretacija, ki jo Mike Patton nadgradi še z izjemno odrsko prezenco, so poleg bogatih aranžmajev tisti elementi, ki iz skupka včasih še tako zbanaliziranih popevčic tvorijo odličen in nepozaben koncert.

Seznam pesmi:

Il Cielo in una stanza
Che Notte
Ore d’Amore
20 km al Giorno
Quello che conta
Urlo negro
Legata ad un Granello di Sabbia
Deep Down
Pinne, Fucile ed Occhiali
Scalinatella
L’Uomo che non sapeva amare
Ma l’Amore no
Canzone
Ti offro da bere
Dio come ti amo
Storia d’Amore
Lontano, lontano
O Venezia
Yeeeeeeh!
Senza Fine
—————–
Una Sigaretta
Sole e malato

Tekst: Jurij Bizjak

Foto: Hop-Frog

Fotogalerija:

Povezani članki: