Napol poln kozarec jazza; 51. Ljubljana jazz festival, 4.

Joe Lovano in Michael Abene

Joe Lovano in Michael Abene

Ljubljana / Križanke, Klub CD
02. 07. 2010

Še eno jazzersko festivaljenje v Ljubljani je sedaj že en dober vikend za nami. Dovolj, da si glasbena srenja oddahne od natrpanega urnika koncertov (ki jih sicer niso obiskali), in tudi dovolj, da si človek opomore od glasbene epifanije, s katero je petkov večer zaključil Vijay Iyer Trio. A do njega je vodila trnova pot nogometne drame, večkrat premedlega vztrajanja v Križankah, sopare, neviht in manjše skupine vrhunskih nastopov. Še preden torej vstopimo v petkovo tekmo za afriško nogometno čast v predverju Križank, vstavljam kratek rezime dotedanjega dela festivala. O njegovem uspehu sem deljenega mnenja; prinesel je nekaj vrhunskih nastopov, in tisti napol-poln-kozarec tip pogleda bi te koncerte smatral za upravičitev ostalega. Po napol-prazen-kozarec logiki bi se človek nemara raje zmrdoval nad balastom, potrebnim za ohranjanje imena festivala in njegove vloge v mestnem kulturnem tkivu poletja. Oglejmo si stvar najprej prek slednje perspektive, kateri lahko očitam predvsem eno: Križanke. Večino časa več kot napol prazne, nikoli povsem polne in le na eni od jazzerskih zvezd dostojno napolnjene. Njihov najem in upravljanje verjetno predstavlja enega kapitalnih stroškov festivala, ki potemtakem tudi terja svojo ceno – nekaj več sredinske godbe, še bolj pa skvarjeno vzdušje koncertov. Mnogi od njih pač niso sodili na oder Križank oz. tam niso uspeli optimalno funkcinoirati. Če je že Klub CD s strani publike ostajal rahlo prezrt (kot se navkljub trudu organizatorjev dogaja že nekaj let in tudi izven festivala), je vseeno tu še lani odlično izrabljen Letni vrt Gale Hale ter … No, prav veliko drugih lokacijskih odgovorov ta trenutek nimam, a to pač ni relevantna okoliščina; festival bi prav lahko pokazal kaj več lokacijske drznosti in s prihrankom financ nemara lahko kompenziral izgubo prestižne lokacije Križank. Nenazadnje bi dolgoročno te lahko označil vsaj za inkrementalni strošek; četudi festivalu prinesejo nek simbolni ter kulturni kapital, bi s prihrankom in tudi zahtevo po kreativni substituciji lahko več storili v smeri izobraževanja oz. kar kreiranja publike. Kronični kulturni idiotizem mladine in glasbene publike nasploh je pač težko reševati z big bandom RTV na petkov večer; prav tako za preslab obisk funk čage v Klubu CD brez zadržkov lahko krivim organizatorje, ki festivala ne znajo pravilno predstaviti in ki preveč ciljajo na posvečene. Na odtujeno označevalno vibro, ki med nepoznavalci žanra obdaja koncept jazz festivala, se zdi, da malo pozabljajo.

Morda bo sledeča omemba delovala užaljeno ali neumestno, pa vendar; organizatorju smo poslali prošnjo za selekcijo, ki bi se v tednu pred jazzom umestila v rubriko video dneva (eno bolj obiskanih na strani). Poleg vsebinske kakovosti za nas bi še več koristi od tega pripadlo festivalu – brezplačna reklama in neko vsaj minimalno izobraževanje publike, ki-to-ni-pa-bi-nemara-lahko-bila. Na RON je obiskanost baje sorazmerno visoka, in dobršen del tega bralstva – tako sklepam – ni dovolj domač v scenosledu festivala. Kopica tujih imen ga pač ne pritegne niti do youtuba, kaj šele do koncertnih prizorišč. Morda precenjujem promocijske potenciale portala, a nemara bi predstavitev glasbenih slaščic, ki jih zmorejo nastopajoči, ter nekaj informativnega konteksta pod njimi, lahko predstavljala vsaj simbolen korak v dolgoročni reorientaciji festivala med mlajšo publiko. Pa ni bilo nič; niti odgovora …

No, pa pustimo to; napol-poln-kozarec torej: izstopajo sredini Louis Sclavis, Kris Davis in Tom Rainey, ki so med grmenjem otvorili nevihto, ter Helene Labarriere Quartet, osvežujoč in domiselno zastavljen ter odigran fraj jazz v popoldanski svetlobi, ki se je v petek zlivala v klub CD. Ta kvartet je baje en prodornejših glasbenih izvoznih artiklov Francije; špilajo skrbno sestavljen in premišljen sodoben jazz, ki svojo strukturo in patos privzema iz free muzik in vseeno ne pada v njihove bolj odpadniške podtone. Nasprotno, rockovski drive posameznih komadov in jasne melodične podstati, na katerih so gradili komade in katere je mlel in prepihaval saksofonist ali elektrificiral kitarist, so bile izredno privlačne in polne. Njihova muzika je imela zračno in osvobajajočo vibro svobodnjaštva, ki se tako preklemano lepo izmuznila lovkam manjka in neugodja, in ki je ob leseno-toplem zvoku abarrierinega kontrabasa, s patosom razpihanega saksofona in izredno domiselne kitare, pa seveda neprestane zvočne kuliste perkusivnega pršenja, da si se enostavno moral imeti vsaj vrhunsko. To bi lahko bila glasbena vrhunca, a roko na srce sta bila le prekleto dobra špila. Bolj bi sodila v letni vrt Gale hale, kjer bi si nemara lahko vzela tudi kaj bolj solidno minutažo. No, po vsaj meni od fuzbala neprimerno manj intrigantni godbi v petkovih Križankah, je za tak vrhunec, ki dejansko za nazaj upraviči cel festival, poskrbel Vijay Iyer Trio v končno spet enkrat polnem Klubu CD.

Atmosferični jazz, genijalna sprehajanja po klavirskih tipkah Vijaya Iyerja in njegove repetitivne pasaže ter razsuvanje, razgrajevanje in spektakularno sonično reorganiziranje, ob katerem je 23 letni bobnar Marcus Gilmore skorajda na novo definiral vlogo bobnarja – kakopak pretiravam, a takšnega samosvojega bobnanja, snop-ičenja in ritmičnega sinkopiranja ter vihranja se pač ne sliši vsak dan – no, da o vrhunskem basistu Stephanu Crumpu sploh ne govorimo. Konvencije so se slišale na novo, svobodnjaštvo je bilo utemeljeno v nenadejano prefinjeni subtilnosti, in ko so tam proti tretji končali, bi se skupaj z mano nemara kar dobršen del publike lahko v takšni glasbi izgubljal vsaj še do jutra. Človek je po koncu nastopa najbolj modro kar obnemel. In ob teh treh omenjenih špilih ter še nekaj res solidnih je vse skupaj vredno vsega tega jazza s festivalom. Družabno, poletno, četudi ne vedno presunljivo, vsaj za vsakogar nekje zanimivo, za povrh pa – skupaj s to recenzijo – že mimo.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.