Moby – Wait For Me. Remixes!

Moby - Wait For Me. Remixes!

Moby – Wait For Me. Remixes!

2010, Little Idiot / Dallas
Tudi po večkratnem poslušanju in resnem razmisleku se ne morem spomniti nobenega razloga, zaradi katerega bi lahko priporočal nov izdelek znamke Moby. Če sem iskren, ne najdem tudi nobenega razloga za priporočanje Mobyjevega prejšnjega albuma in – če sem že v elementu – vseh zadev, ki so pod njegovim imenom izšle po letu 1997. Kje se je zalomilo?
Začelo se je dobro, npr. s klubskim klasikom Go, zasanjanim Ambientom (1993) in leta 1995 izdanem Everything is Wrong, albumu, na katerem je zbrana vsa paleta Mobyjevih glasbenih izrazov: kitarska jeza (All That I Need Is To Be Loved), klubsko butanje (Feeling so Real, Everytime You Touch Me), vznesene himne (God Moving Over The Face Of The Waters) in sentimentalne baladice (Into The Blue). Kdor želi imeti doma le en Mobyjev album, z Everything is Wrong ne more zgrešiti. Z njim je naredil prve korake proti lestvicam in širši množici, a še vseeno ostal malce poseben glasbeni izvajalec, obogatitev za takratni mainstream. »Anonimno« obdobje je končal leta 1997, ko je izšla kompilacija I Like to Score. Na njej so zbrana njegova dela, ki so bila uporabljena v raznih filmih (npr. Heat, The Saint in Scream).
Leto 1999 je bilo prelomno, izšel je album Play. Na njem je Moby stare ameriške folk pesmi križal z modernimi ritmi in zadel terno. Album se je prodal v desetmilijonski nakladi ter prinesel množico hitov (Porcelain, Why does my heart feel so bad, Natural Blues, itd.), ki so odmevali v reklamah širom sveta. Pozorno poslušanje in kritična razdalja pa sta odkrili nekatere druge plati. Moby se je za potrebe albuma zakopal v zgodovinske posnetke Alana Lomaxa, jih porezal z občutljivostjo vaškega mesarja in opremil s preprostimi beati. Nastale so pesmi, ki so sledile samo enemu algoritmu: za vsako ceno doseči najširše možno občinstvo. S tem seveda ni nič narobe, a predvidljivost zapisov, narejenih po najbolj banalnih, a vrhunsko bankabilnih vzorcih ter skrajno nepazljivo, površno in nekrofilsko ravnanje z zgodovinskimi posnetki je pustilo grenak priokus glasbenega diletanta, ki povprečje s pomočjo vzvodov trga spreminja v zlato.
Play je bil nesramno enostaven in prozoren, z naslednikom 18 pa je Moby potonil še globlje. Ponovil je zmagovito formulo predhodnika, a se še bolj posvetil ugajanju; zabredel je v območje sentišev, new agerskega kiča, srce parajočih baladic in smešno predvidljivih potekov. Moby se je začel ponavljati, reciklirati samega sebe. Postal je zvočna kulisa za eko frike, vegance in japije, ki so zvečer po napornem plezanju po kapitalistični lestvici potrebovali sprostitev. Postal je tipičen middle of the road, izvajalec, ki ne gane in ne vznemirja, izvajalec, ki neškodljivo brbota tam nekje zadaj in nas ne moti med vsakodnevnimi opravki. Z albumom Hotel (2005) pa je postal enostavno odveč.
Leta 2008 je izšel plesno naravnan Last Night, ki je zastavljen kot poklon New Yorku in njegovi bogati glasbeni zgodovini. Na njem se Moby do neke mere otrese omlednega kiča, ponudi korektno plesno glasbo, a vseeno pusti občutek upehanosti ter utrujenosti. Lansko leto izdani Wait for Me je bil mišljen kot regeneracija, kot povratek h koreninam. Šlo je za Mobyjev poskus bega iz mainstreama; na albumu je sodeloval s Kenom Thomasom (Sigur Ros), prvi videospot pa je režiral David Lynch. Wait for Me je bil manj pompozen, bolj intimen ter skromen, a vsebinsko gledano, povprečen. Leta in leta ustvarjalne kome so pač naredila svoje.
Letos je izšla kompilacija Wait for Me. Remixes!, na kateri so zbrani – hja, remiksi zapisov zadnjega albuma. Gre za obrtniško dovršen izdelek, ki cilja na plesišča. Izvedba je dovolj monotona in brezosebna, da bo dodobra podkurila naslednji stadionski rejv na Ibizi. Avtorji niso preveč komplicirali, iz originalov so vzeli le najnujnejše – osnovno melodijo ali refren ter dodali beate. Cilj je bil tako ali tako samo en – da šopa in da šopa res dobro. In ta cilj je dosežen, a vprašanje je, zakaj za ples izbrati ravno to zbirko in ne katero izmed mnogih, ki trenutno krožijo po glasbenem vesolju? Dobrih argumentov za ne priložita niti zvezdi kot sta Carl Cox in Tiesto niti zvočna posebneža Paul Kalkbrenner in Gui Boratto. Vsi svoje delo opravijo sicer korektno, a zelo rutinsko in nezapomnljivo. Alternativa? Najdemo jo v Mobyjevi ropotarnici na polici z letnico ’96: Everything is Wrong: The DJ Mix ima vse, kar opisana kompilacija nima: zanimive reinterpretacije, napetost, dramo – pa še dobro šopa.

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.